PJ Harvey: I Inside the Old Year Dying

+ + + +

Ob izdaji nove plošče se je kultna britanska kantavtorica v enem redkih intervjujev spraševala, kako preseči mitologijo, ki se je v desetletjih oblikovala okoli imena PJ Harvey. Kako odstraniti plasti popkulturnega balasta in se prebiti do bistva te enkratne umetnice, ki se je v svetu proslavila kot transžanrska alkimistka, mojstrica reinvencije, raziskovalka ženske s konca 20. stoletja in pretanjena poetinja, ki kljub odmiku od blišča in žarometov diskretno ohranja kultni status? Osebnosti, kot je PJ Harvey, ki jo po ekscentričnosti in karizmatičnosti lahko primerjamo z ustvarjalci, kot so Robert Wyatt, Syd Barrett in Nick Drake, so v sodobnem svetu redkost. Ne preseneča, da je njen povratniški deseti album, katerega razpotegnjeno nastajanje je opisala kot »plezanje po blatu v hrib«, še ena impresivna izdaja, ki danes 53-letno ustvarjalko predstavlja v drugačni luči, kot so jo družbenokritično naravnani predhodniki.

V zadnjem desetletju je PJ Harvey nehal zanimati klasični rockerski delovnik. Posvetila se je pisanju glasbe za gledališče in televizijo ter izdala zbirki poezije The Hollow of the Hand (2015) in Orlam (2022). Prav pesmi iz druge so temelj njenega novega albuma, na katerem se je ob pomoči dolgoletnih sodelavcev Flooda in Johna Parisha zavestno odmaknila od svojega prepoznavnega pevskega sloga, iščoč sveže načine ekspresije. Njena brezčasna, intimna nova plošča se odkrito spogleduje z dediščino britanskega folka, a vselej po ovinkih. Nemogoče je ubežati asociacijam na glasbenice, kot so Shirley Collins, Vashti Bunyan in Sibylle Baier. Obenem meglena melanholija nekaterih skladb v spomin prikliče otožne napeve pevke Nico in epsko ploščo Carnage (2021) dvojca Nick Cave (v devetdesetih letih ljubimec in ustvarjalni partner PJ Harvey) in Warren Ellis, ki se je ukvarjala s temo božjega kraljestva.

Tudi novo ploščo PJ Harvey prežemajo biblijske podobe, bog, Jezus in shakespearjanske reference. Dvanajsterica pesmi iz njene zbirke Orlam, ki obravnavajo usodo mladega fiktivnega dekleta po imenu Ira-Abel na prehodu iz otroštva v deklištvo, oblikuje lirično hrbtenico plošče. Zgodba je umeščena na podeželje pokrajine Dorset, kjer je odraščala tudi sama, zato pesmi vključujejo lokalne narečne izraze in druge avtobiografske fragmente, zakopane med verze. Estetsko pa je album preplet alt rocka, folka, podeželskega bluesa, postpunk/no wave eksperimentalizma in raznorodnih terenskih posnetkov, ki se skupaj razraščajo v bogato zvočno tkivo.

Ploščo I Inside the Old Year Dying zaznamujeta velika čustvena teža in avtorska lucidnost, ki ti prideta do živega. Deluje kot varen prostor za samorefleksijo, v katerega voajersko vstopamo kot opazovalci. Zunajserijska pastoralna kantavtorska muzika, ki je v esenci uglasbena poezija.