Diskriminacija na maturi

Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik v uradni odločbi ugotavlja, da je državna komisija za splošno maturo Državnega izpitnega centra ravnala diskriminatorno, saj dijakinji s potrjenimi težavami pri branju ni hotela omogočiti rabe pripomočka, ki bi ji pri pisanju mature zagotovil enake možnosti za uspeh kot vrstnikom.

Dijakinja, kakor izhaja iz poročila, trpi zaradi motenj pozornosti, disleksije in skotopičnega sindroma. Pri zadnjem gre za motnjo vizualne obdelave podatkov, ki lahko povzroča vse od oteženega branja do popačenja besedila pri branju že po krajšem času. Del uradne medicine tega sindroma ne priznava, kar je bila tudi obrazložitev Državnega izpitnega centra, zakaj dijakinji pri pisanju mature ni dovolil uporabljati preprostega pripomočka – modre folije ali na modro podlago natisnjenih maturitetnih pol –, ki bi ji pomagal pri branju besedila. V izpitnem centru namreč menijo, da bi v tem primeru dijakinjo obravnavali privilegirano v primerjavi z drugimi in tako delovali nezakonito. So ji pa dovolili, da ima na maturi flomaster, s katerim bi si besedilo na polah lahko obarvala modro, saj bi bila taka prilagoditev še vedno skladna s pravilnikom o opravljanju mature.

Omenjeni pripomoček (modro folijo) je dijakinja na podlagi odločbe o usmerjanju lahko uporabljala ves čas srednješolskega izobraževanja, bodisi pri zbranem branju gradiva ali preverjanju znanja. Odločitev izpitnega centra tako bolj kot kaj drugega deluje kot birokratska kaprica. 

Zagovornik je pri obravnavi primera poudaril, da bi morala komisija ravnati skladno z zakonom o izenačevanju možnosti invalidov, ki takšne primerne prilagoditve zapoveduje. In šolskemu ministrstvu skladno z zakonom o varstvu pred diskriminacijo priporočil, naj v prihodnje dijakom, ki tako pomoč potrebujejo, omogoči rabo modre folije ali pač folije kakšne druge barve.

Kot razloži pedagoginja dr. Katja Jeznik, bi bilo pripomoček vsekakor smiselno, če je bil dijakinji omogočen med izobraževanjem, ohraniti tudi na ravni eksternega preverjanja znanja, kot je matura. »Tukaj strokovno gledano ni nobene dileme.« Posebej jo je zmotila utemeljitev komisije, češ da taka prilagoditev ni znanstveno utemeljena. »Tudi sicer so prilagoditve, kot je na primer podaljšani čas pisanja preverjanja znanja, odvisne od subjektivnega dojemanja posameznega učenca ali dijaka. Tega nima smisla znanstveno preverjati.«

Da prihaja pri dodelitvi podobnih prilagoditev do zlorab, je dejstvo, »sploh zaradi splošnega pritiska pri točkovanju in pritiska, kako pomembne so odlične ocene za prehajanje iz ene ravni izobraževanja na drugo«, poudarja. Posamezniki imajo pri prehajanju med ravnmi izobraževanja namreč lahko nekatere privilegije: pri prehodu potrebujejo 10 odstotnih točk manj kot drugi, enako velja pri vpisu na terciarno raven izobraževanja. »Vendar posploševanje nima smisla, ne moremo sklepati, da gre pri prilagoditvah zgolj za privilegije in ne za obliko pozitivne diskriminacije.«

Osnovna zamisel pri teh prilagoditvah je, da posameznikom omogočijo – kljub nekaterim hendikepom – optimalno izkazovanje ravni znanja.