Kam gre denar?

Zaposleni na Radiu Študent so na novinarski konferenci pred prostori študentskega Kampusa ob podpori Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije opozorili na netransparentno poslovanje Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, ki jim že eno leto noče razkriti podatkov o svojem poslovanju, čeprav so to podatki javnega značaja. Od direktorja Andreja Klasinca pričakujejo izročitev zahtevanih dokumentov.

Šestnajstega maja 2022 je novinar Radia Študent od študentske organizacije zahteval dokumente, ki bi pokazali, kam se zlivajo milijoni, s katerimi organizacija vsako leto razpolaga. Po 23. členu zakona o informacijah javnega značaja bi morali o njegovi zahtevi odločiti do 13. junija 2022, v 20 delovnih dneh, a omenjenih dokumentov radio še do danes ni prejel. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je 11. novembra Klasinca še enkrat pozvala, naj o zahtevi odloči, sicer bo proti njemu sprožila prekrškovni postopek. Klasinc se še vedno ni odzval, zato mu je upravni inšpektor 28. decembra izdal globo. Drugega junija 2023, pol leta po izdaji globe, je Klasinc radiu poslal manjši del dokumentacije, iz katere pa še vedno ni mogoče razbrati, kam vse gre denar študentske organizacije.

»Vsi, ki delo opravljajo prek študentske napotnice, študentskim organizacijam prispevajo 3,8 odstotka od vsakega plačila, ki ga prejmejo za opravljeno delo. Ljubljanska študentska organizacija je leta 2021 razpolagala z 2.370.000 evrov, leta 2022 pa s 3.330.000 evrov iz naslova dajatve od študentskega dela. Študentske dajatve sestavljajo v povprečju 80 odstotkov prihodkov ŠOU v Ljubljani,« opozarjajo na najstarejšem študentskem radiu v Evropi.

In kam gre ta denar? Radiu Študent se je kljub oviranju uspelo dokopati do nekaterih podatkov, kot je na primer ta, da je leta 2019 predsedstvo ŠOU 10.000 evrov zapravilo samo za taksije. Leta 2020 je porabilo 72.875 evrov za pravno svetovanje, pripravilo pa je tudi izlet članov predsedstva v Banjaluko, eden izmed večjih stroškov so bile telefonske naročnine funkcionarjev organizacije.

Radio je podprlo tudi Društvo novinarjev Slovenije, generalna sekretarka Špela Stare je dogajanje označila za »hude kršitve in resno onemogočanje novinarskega dela«. »Novinarji vprašanj ne postavljajo v svojem, ampak v javnem interesu. Institut dostopa do informacij javnega značaja je bil uveljavljen prav zato, da zagotavlja učinkovito in transparentno delovanje institucij.« Marta Zabukovec je v imenu Sindikata novinarjev Slovenije podprla prizadevanja radia ter poudarila pomembnost študentskega medija pri nadzoru nad organizacijami, ki imajo v univerzitetni sferi moč.

Na očitke se je odzvala tudi Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Njeni predstavniki pravijo, da skušajo na vsa medijska vprašanja odgovoriti v zakonsko določenem roku, vendar je PR-ekipa sestavljena iz študentk in študentov, ki na kompleksna vprašanja niso zmožni odgovarjati v tako kratkem času. Presodili so, da Radio Študent zahteva preobsežno dokumentacijo in s tem zlorablja pravico do informacij javnega značaja, to naj bi se bilo zgodilo tudi v tem primeru. Je pa ta odgovor po 286 delovnih dnevih manj prepričljiv, kot bi bil po enem mesecu.