Ujetniki lanskega snega

Uvodnik o Drami in njenem kostanju je odprl pogled na neko družbeno dramo: namesto velikopoteznosti krpanje provizorijev s provizoriji. Pred leti je ta postopek doživela Opera (z estetsko katastrofo in znanimi „tehničnimi težavami“ ostudnega prizidka). In zdaj Drama. V zadnjem obdobju habsburške monarhije, ko je Ljubljana štela osmino današnjega prebivalstva, so za ljubljanske Nemce zgradili majhno, a udobno gledališče. To, za glavno mesto Dravske banovine, ki je leta 1936 štelo 80.000 prebivalcev, kar skromno gledališče je pozneje postalo prestolnično Slovensko narodno gledališče Drama. Zdavnaj bi bilo treba zgraditi novo, prostornejše gledališče z moderno odrsko tehnologijo, staro Dramo pa dostojno obnoviti in uporabiti za primerno dejavnost manjšega gledališča, za to pa ne bi bilo treba posekati kostanja. Za tako velikopotezno rešitev so se kar po vrsti zapravljale priložnosti. Naj navedem samo dve novejši: iz porušenega Kolizeja je nastala nepremičnina za privatni pohlep; enako se je zgodilo s Šumijem čez cesto.

Pravkar zapravljajo še eno priložnost: pri dograditvi Baragovega semenišča. Plečnikova ideja dozidave je dajala možnost, da se ob zapiranju kroga z nekaj fantazije ustvari prostor za novo gledališko stavbo. A zdaj je izbrano nekaj drugega.

Rajši ne bi govoril o barbarskem videzu dozidave z brezdušnimi okni okroglega dela in enako brezdušnem kvadru pred njo (Plečnikova predstava o tem je bila mehka in lirična, kot vidimo na slikah).

Kvarjenja Plečnikovih in enako Fabianijevih zamisli smo se tako in tako že navadili; Fabiani denimo je uredil pločnik ob frančiškanski cerkvi, kovano železno ograjo je vsadil v kraški kamen. V času študentskega gibanja so očarani študentje arhitekture tedaj zanemarjeno Fabianijevo železno ograjo opozorilno prebarvali z rumeno barvo in s tem prisilili mesto, da jo je obnovilo. A pozneje je prišla katastrofa: zdaj je pločnik potlakovan s tonalitom in ostopničen, kar je sicer značilno za konjske jahalne steze, kovana ograja se tepe z umetnim kamnom, spodaj pa poteka ob mokrem vremenu spolzek pločnik iz umetnega kamna. Na frančiškansko cerkev pa je prilepljen vodnjak, ki se ga je takoj po postavitvi prijelo ime „pisoar“.

Namesto spoštovanja tradicije in pa velikopoteznosti spet in spet „krancljanje“ z dvomljivimi „popravki“.

In očitno to čaka tudi Dramo, „če se brdavs ne ukroti“. V pričakovanju arhitekturnega Martina Krpana,