Evropa gre v desno

Volitve v evropski parlament bodo potekale prihodnje leto od 6. do 9. junija. Čeprav je še prezgodaj za napovedi kakršnihkoli volilnih izidov, pa v javnomnenjskih anketah opazimo, da se priljubljenost skrajne desnice povečuje. Če se bo ta usmeritev nadaljevala, je mogoče, da bo prav skrajna desnica v novi sestavi evropskega parlamenta narekovala politični tempo. Če se ji bo uspelo trdneje povezati oziroma če se bo odločila za to. Doslej ji to ni uspevalo.

V evropskem parlamentu sta dve glavni skupini skrajnih desničarjev: Evropski konservativci in reformisti (ECR) in Identiteta in demokracija (ID). ECR ima največ poslancev iz skrajno desne evroskeptične stranke Zakon in pravičnost iz Poljske, ki skupaj z madžarskim Fideszom pogosto preprečuje sprejetje odločitev organov unije. Še ena pomembna članica ECR je stranka Bratje Italije, ki jo vodi italijanska premierka Giorgia Meloni in je za zdaj v Italiji izjemno priljubljena. V sedanjem sklicu evropskega parlamenta imajo evropski konservativci skupaj 62 poslancev od 705, vodilni evropski spletni medij Politico pa na podlagi opravljene ankete predvideva, da bi, če bi bile volitve danes, dobili 84 poslanskih sedežev, kar bi bilo 35-odstotno povečanje.

Druga skrajno desna stranka oziroma skupina v evropskem parlamentu je Identiteta in demokracija, njene najbolj znane članice so Nacionalni zbor, ki ga je do nedavnega vodila Marine Le Pen, Alternativa za Nemčijo in italijanska Liga Mattea Salvinija. Zdaj imajo 76 poslancev, Politico jim napoveduje 71 poslanskih mest, majhno zmanjšanje torej, predvsem zato, ker je veliko italijanskih volivcev Lige prešlo k Bratom Italije.

Zdaj imajo skrajno desne stranke v evropskem parlamentu 138 poslancev, predvideva pa se, da se bo njihovo število povečalo na 155, kar je že več kot petina parlamenta. Predvidevali bi, da se bo z rastjo podpore skrajno desnim strankam zmanjševala podpora zmerni desnici. Vendar njene volilne baze dejansko ne najedajo. Največja evropska stranka, desnosredinska Evropska ljudska stranka (EPP), ima stabilno podporo oziroma glede na javnomnenjske raziskave ta z leti raste. Na začetku leta 2022 jo je levosredinska S & D za kratek čas celo prehitela, obe bi imeli okoli 150 poslancev, sedaj pa ima EPP z napovedanimi 164 poslanci spet udobno prednost pred največjo tekmico, ki bi dobila 137 sedežev.

Skupaj bi skrajno desne in desne stranke po sedanjih javnomnenjskih raziskavah po državah tako lahko dobile približno 45 odstotkov poslanskih mest v evropskem parlamentu, sredina bi dobila okoli 12 odstotkov, levica in zeleni pa 30 odstotkov, preostalo bi bili samostojni poslanci. A slika je malce zamegljena: dobra četrtina samostojnih in politično neuvrščenih poslancev v tem sklicu prihaja iz madžarske stranke Fidesz. Ta je leta 2021 zapustila EPP in je ena najbolj skrajno desnih strank v Evropi, zato bi imeli skrajna desnica in desnica že brez sredinskih poslancev stranke Renew v evropskem parlamentu lahko skoraj 50 odstotkov poslanskih mest. Seveda je pogoj, da bi se te stranke začele povezovati. Za zdaj so v konservativni ljudski stranki – vsaj javno – zadržani do povezovanja s skrajnimi strankami desnice.

Enako usmeritev je opaziti pri napovedovanju sestave evropske komisije. Če izhajamo iz sestave evropskih vlad in moči skrajne desnice v njih (če torej upoštevamo le države, kjer skrajno desne stranke dejansko vodijo vlade in koalicije), bi skrajna desnica v prihodnjo komisijo lahko imenovala štiri komisarje, zdaj ima dva. Zmerna desnica bi jih imela še devet, to pomeni, da bi skupaj imeli 13 komisarjev od 27, to pa je skoraj polovica. Drugo polovico bi si razdelili sredina (osem komisarjev) in levica (šest komisarjev). Desnica bi torej skupaj s skrajno desnico imela dvakrat toliko evropskih komisarjev kot levica.

Za zdaj so v konservativni ljudski stranki – vsaj javno – zadržani do povezovanja s strankami skrajne desnice. A njene članice imajo na državni ravni s tem vse manj težav.

Vzpon konservativnih in skrajno desnih strank je danes viden v številnih državah članicah, notranjepolitične razmere v članicah pa praviloma vplivajo tudi na politična razmerja v Evropski uniji.

Finska Socialnodemokratska stranka, katere predsednica je svetovno znana političarka Sanna Marin, nekaj časa najmlajša predsednica vlade na svetu, je na volitvah aprila letos izgubila, premagala jo je desnosredinska Nacionalna koalicija, prehitela pa jo je tudi skrajno desna Stranka Fincev. Petteri Orpo, predsednik Nacionalne koalicije in sedanji finski premier, v koaliciji sodeluje s skrajno Stranko Fincev, poleg tega pa še s Krščanskimi demokrati in stranko švedske manjšine. Odločil se je torej za sestavljanje koalicije popolnoma proti desni, do skrajnosti. Koalicijska pogajanja so ravno zaradi tega potekala dlje, nazadnje se je Orpo moral približati Stranki Fincev z ostrejšim odnosom do migrantov in zmanjšanjem velikopoteznosti okoljskih ciljev, Stranka Fincev pa se je odrekla evroskeptičnim težnjam.

Podoben scenarij se obeta Španiji, kjer bodo volitve 23. julija. Sedanji premier iz vrst levosredinskih socialistov Pedro Sánchez v anketah zaostaja približno sedem odstotkov za Albertom Núñezom Feijóojem, predsednikom desnosredinske Ljudske stranke. Tretja pa je skrajno desna stranka Vox, brez katere Núñez Feijóo najverjetneje ne bo mogel sestaviti koalicije. Že pred volitvami je na lokalni ravni mogoče opaziti približevanje Ljudske stranke radikalnim vrednotam Voxa.

Tudi v največji državi članici EU, Nemčiji, se Alternativa za Nemčijo, po Reutersovem mnenju »najuspešnejša skrajno desna stranka v Nemčiji od časov nacistov«, postopoma vzpenja, na lokalni in nacionalni ravni. 

Zadnje tedne je v anketah prehitela največjo parlamentarno stranko SPD, iz katere prihaja sedanji nemški kancler Olaf Scholz. Obe imata približno 19-odstotno podporo, unija krščanskodemokratskih strank (CDU/CSU) pa 27-odstotno. Celotna Scholzeva koalicija SPD, Zelenih in FDP bi dobila le še 38 odstotkov glasov, CDU/CSU pa bi danes že sama sestavila koalicijo le z Alternativo za Nemčijo. A pri tem je treba povedati, da v tem trenutku CDU/CSU ni pripravljena sodelovati s to stranko. Se pa, kot kažeta primera Finske in Španije, na desni ta zbližanja zgodijo, ko v nekem trenutku skrajno desne stranke postanejo močnejše. Se lahko finski in morebitni španski scenarij ponovi tudi na ravni evropskega parlamenta?

Utrjevanje in celo vzpon desnice in skrajne desnice je mogoče zaznati po vsej Evropi, razlogi pa so zapleteni. Glavni razlog so še vedno begunci, ugotavljajo pri uglednem Politicu. Begunska kriza se je začela v prejšnjem desetletju in je povzročila prvi val vzpona skrajno desnih strank v obdobju od leta 2016 do 2019. A tudi danes so ena izmed glavnih predvolilnih tem migracije. Med zagovorniki strogega odnosa do migracij je v Italiji, državi, ki jo migrantska kriza še posebej prizadeva, slavila Giorgia Meloni, v Grčiji so zmagali desnosredinski demokrati pod vodstvom Kiriakosa Micotakisa, ki svojo migracijsko politiko opisuje kot »strogo, a pravično«. Nekaj dni pred volitvami je v Egejskem morju utonilo 82 ljudi, grške ladje jim niso niti poskušale pomagati.

Na Slovaškem bodo volitve potekale 30. septembra, na njih pa bosta glavni tekmici stranki Smer – slovaška socialna demokracija in Glas – socialna demokracija. Smer vodi Robert Fico, ki je blizu Rusiji, Glas pa Peter Pellegrini, ki podpira Ukrajino. Smer po anketah za zdaj vodi, Ficova morebitna zmaga pa bi lahko zamajala enotnost Evrope v podpori Ukrajine. Čeprav je Smer samooklicana socialdemokratska stranka, je kulturno konservativna in izjemno nacionalistična, s čimer se bolj približuje evropski desnici kot pa levici.

Povečevanja podpore skrajni desnici se zaveda tudi Evropska ljudska stranka. Je največja stranka v evropskem parlamentu in bo to najverjetneje tudi ostala, podporo za svojo vladavino pa si prizadeva pridobivati z vseh strani, tudi s skrajne desnice, kot to počnejo zmerno desne stranke v številnih državah EU. Predvsem si želijo obdržati položaj predsednice evropske komisije, ki ga zdaj zaseda Ursula von der Leyen, za katerega pa potrebujejo večino v parlamentu. Manfred Weber, vodja ljudske stranke, je maja za France 24 sicer zatrdil, da s »skrajno desnimi ekstremisti ne bomo sodelovali«. »Vsak, ki sodeluje z EPP, mora izpolnjevati tri osnovna merila. Mora biti proevropski. Mora podpirati Ukrajino. In mora vzdrževati vladavino prava. To izključuje sodelovanje s francoskim Narodnim zborom, z Alternativo za Nemčijo in z Zakonom in pravičnostjo na Poljskem,« je še dodal.

Kljub temu se pomembni predstavniki EPP zbližujejo s skrajno desnimi strankami. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je skupaj z Giorgio Meloni, predsednico italijanske vlade in Bratov Italije, ki so nastali iz neofašističnega gibanja, obiskala Tunizijo. Ena izmed glavnih tem so bile migracije, kar lahko razumemo kot pihanje na dušo italijanski premierki.

Ni nepomembno, da so tudi nekatere stranke, članice EPP na evropski ravni, dejansko skrajno desne. Tak primer je slovenska SDS, ki je več svojih kampanj gradila na strahu pred migracijami, je ultranacionalistična, njen predsednik Janez Janša pa svari pred državljansko vojno. Distanciranja EPP od skrajne desnice ni mogoče jemati drugače kot s pridržkom. Zakaj bi bila na Webrov seznam tistih, ki jih v ljudski stranki štejejo med skrajneže, uvrščena Marine Le Pen, Georgia Meloni pa ne?