Več kot očitna homofobija

Pacientka je 30. novembra lani obiskala svojo izbrano ginekologinjo. S partnerko, s katero sta v istospolni zvezi, sta želeli začeti nov postopek umetne oploditve, in sicer samoplačniško v Avstriji, saj slovenska zakonodaja istospolno usmerjenim parom teh postopkov ne omogoča pri nas. A pred tem je morala opraviti pregled pri svoji ginekologinji. Ta jo je spremljala že leta, vedela je, da je v istospolni zvezi, potem ko je eden prejšnjih postopkov umetne oploditve uspel, je tudi vodila njeno nosečnost. In tudi tokrat jo je, kot tolikokrat prej, pregledala. Takoj po pregledu pa ji je sporočila, da ne more biti več njena izbrana zdravnica.

Zakaj ne? Zdravnica je začela govoriti o tem, da istospolno usmerjeni pari po naravni poti ne morejo zanositi in imeti otrok. Da so postopki umetne oploditve v teh primerih v nasprotju z njeno moralo in njenimi etičnimi prepričanji. Da je na Zdravniško zbornico Slovenije že vložila vlogo za vpis ugovora vesti v register zdravnikov. In da je zato ne bo več pregledovala, ne zdaj, ko gre v nov postopek umetne oploditve, ne kdaj v prihodnje. Preprosto je ne bo več obravnavala, zato si mora poiskati novega ginekologa. Vse to je pozneje potrdila tudi pisno.

Ne, to se ni zgodilo nekje na Poljskem, od koder zadnja leta poročajo o sistematičnem teptanju pravic žensk, istospolno usmerjenih in vseh drugih, ki se ne želijo podjarmiti življenju po »tradicionalnih vrednotah«, ki jih promovira vladajoča skrajna desnica in za katerimi se v resnici skrivata šovinizem in homofobija. Ne, zgodilo se je tu, v Sloveniji. In za ta primer zdaj vemo zato, ker se je šokirana pacientka, prepričana, da je bil tudi ugovor vesti le krinka za homofobijo, obrnila na urad zagovornika načela enakih možnosti.

Potem ko smo končno zmogli sprejeti vse družine, je skrajni čas, da tudi pravico do umetne oploditve omogočimo vsem – tudi samskim ženskam in tudi istospolno usmerjenim.

Tam so primer podrobno proučili in te dni tudi za javnost potrdili, da je res prišlo do diskriminatornega ravnanja na področju zdravstvenega varstva – in to na podlagi osebnih okoliščin, torej pacientkine spolne usmerjenosti. Kot pravi zagovornik enakih možnosti Miha Lobnik, je to nesprejemljivo. Pravica do zdravstvenega varstva je pomemben del človekovih pravic, je ustavna vrednota.

Ginekologinja je v postopku sicer vseskozi vztrajala, da to ne drži in da ima kot zdravnica pravico do ugovora vesti. A ko je nekaj dni pred pregledom pacientke Zdravniški zbornici Slovenije posredovala izjavo o uveljavljanju ugovora vesti in prosila za njen vpis v register zdravnikov, je zapisala, da jo želi uveljaviti za naslednje posege: »Kakršnikoli postopki: ginekološki pregledi, ginekološki ultrazvok, pisanje napotnice, pisanje receptov, vodenje nosečnosti; v povezavi s postopki OBMP pri istospolnih parih.« Ugovor vesti v njenem primeru torej ni bil povezan s samim posegom, s postopkom umetne oploditve, kar bi bil lahko legitimen razlog za ugovor vesti. Ne, zmotili so jo le tisti postopki umetne oploditve, za katere se odločijo istospolno usmerjeni. To pa je več kot očitna diskriminacija neke skupine ljudi z določeno osebno okoliščino. Na to je zdravnico, sicer šele 14. marca letos, opozorila tudi Zdravniška zbornica Slovenije in zavrnila vpis predlagane formulacije v register zdravnikov.

Postopki umetne oploditve nikoli niso enostavni. Povezani so z velikim psihičnim in za ženske, ki se trudijo na tak način zanositi, tudi velikim fizičnim naporom. Pogosto tudi s predhodnimi izgubami. A tisti, ki si otroka tako močno želi, da gre v te postopke, v upanju na uspeh stisne zobe in potrpežljivo prenaša neštete preglede in postopke, ob katerih na vsakem koraku trepeta, ali bodo uspešni ali ne. Zato je posebej zavržno, da dodaten stres pacientom povzročajo še zdravniki. Še toliko bolj, če ginekologi ne priznavajo osnov medicine: ginekologinja iz zgornjega primera je v zagovoru pred zagovornikom enakih možnosti na primer zapisala, da istospolno usmerjeni pari, ki se odločijo za postopek umetne oploditve, »kupujejo otroke«. A samostojne moške ali ženske spolne celice ali pa dva dneva stari zamrznjeni zarodki, ki so jih donatorji odstopili drugim, pač niso ljudje.

Enake argumente uporabljajo nasprotniki pravice do splava, zato moramo zgornji primer postaviti v precej širši kontekst. Ne le v Sloveniji, vsepovsod okoli nas, so znova in znova na udaru stežka priborjene pravice manjšin in pa reproduktivne pravice, še zlasti pravica do splava in pravica do umetne oploditve. Slednja pri nas zadnja leta ni bila toliko v ospredju, kopja pa so se na njej grdo lomila in tudi zlomila davnega 17. junija 2001, ko je prebivalstvo na referendumu ženskam brez (moških) partnerjev odvzelo pravico do umetne oploditve le zato, ker so – samske. Potem ko smo, sicer po dveh referendumih, končno zmogli sprejeti vse družine, je skrajni čas, da tudi pravico do umetne oploditve omogočimo vsem – tudi samskim ženskam in tudi istospolno usmerjenim.