Janža Dolinšek / Oblikovalka keramike, ki zavrača hiperprodukcijo in spodbuja počasno oblikovanje
"Zdi se mi, da sem vse bolj v stiku s seboj, vedno manj potrebujem in imam hkrati vedno več."

© Uroš Abram
Njena očaranost nad glino se je začela z obiskom Magušarjeve hiše v Radovljici, kamor so se v okviru enega izmed predmetov odpravili študentje vizualnih komunikacij na Fakulteti za dizajn. Občutek gline jo je neverjetno pritegnil in lončarski atelje jo je s svojo vsebino in vzdušjem popolnoma navdušil. Tik pred diplomo je nato dobila službo v administraciji gradbenega podjetja, a delo je ni izpopolnjevalo in začela je iskati nove izzive – in tako se je med drugim udeležila delavnice izdelovanja skodelic pri mednarodno uspešni oblikovalki keramike Hani Karim, ki je prav takrat odprla studio v Ljubljani. »Že prej sem spremljala njeno delo in zdela se mi je fantastična, ko sva se spoznali, pa sva se v hipu ujeli,« se spominja Janža Dolinšek (1993). »Čez nekaj dni mi je napisala, ali bi bila njena vajenka. To se mi je zdelo sanjsko.«