The Starling Girl

za +

Bog in seks.

Še en film zorenja, ki bi ga lahko gledali na double-billu s srbskim filmom Poletje, ko sem se naučila leteti, le da ima mlada protagonistka – Jem Starling (Eliza Scanlen), najstnica iz Kentuckyja, skritega »edenskega vrta« – tokrat hujše dileme, hujše rituale in hujše skušnjave, saj živi v mračni, mučni, rigidni, represivni krščanski fundamentalistični skupnosti, ki Biblijo jemlje dobesedno in v kateri je prepovedano in črtano vse, kar vzburja (modrček, ki se vidi, sekularni ples, internet ipd.) in s tem zaseda prostor, ki sicer pripada Bogu. Toda ko ji pastor Owen (Lewis Pullman), poročen, klišejsko frajerski, organsko nastrojen in svež po portoriški misiji, v avtu reče, naj mu v roko izpljune žvečilni gumi, je jasno, da je to pick-up fraza, ki predpostavlja izmenjavo »daril«: le kaj hoče on njej »izpljuniti« v roko?

Pastor je spolni predator, ki izkorišča perverzne luknje v evangeliju krščanske ljubezni (Bog ne bi imel nič proti! to je Božji načrt! usojena sva si! to je ljubezen!), Jem, vneta, čista, naivna vernica, pa živi v tako omejenem, sfriziranem, cenzuriranem, postresničnem svetu, da spolno zlorabo razume kot ljubezen, kot stvar samo, kot izpolnitev svetopisemske ekstaze, ki je v patriarhalnem formatu – tem, ki od Jem, od žensk terja žrtvovanje (več skušnjavam ko se odpoveš, več prostora je za Boga, tega ultimativnega moškega, ki ga moraš ubogati!) – preživela stoletja, da ne rečem tisočletja. Krščanski fundamentalizem je le resnica patriarhata, ki ženskam zapoveduje, naj se sramujejo sebe, svojega telesa (biti mora nevidno!), svojih želja, svojih ambicij, svojih afinitet, svoje neodvisnosti in svojega feminizma, s čimer spolnih zlorab ne le legitimira, ampak jih tudi pooseblja. The Starling Girl je portret dekleta pod strašnim pritiskom, portret dekleta v kleščah religije, ki deklice prepričuje, da morajo biti »zastreskane« v svoje pastorje, portret dekleta v boju z ideologijo, ki ženske sili v sram pred sabo, v prezir do sebe – v mizoginijo. (VOD – Amazon Video)