Levica v Španiji slavi

V nedeljo so bile v Španiji parlamentarne volitve, na katerih se je zmaga napovedovala desnosredinski Ljudski stranki. Ta je sicer res dobila največ glasov, a manj, kot je pričakovala, zato bo sestavljanje morebitne koalicije zahtevno. Neprepričljivi izid Ljudske stranke na volitvah je v nasprotju z vzponom desnice, ki ga je mogoče opazovati po vsej Evropi.

V 350-članskem parlamentu je Ljudska stranka Alberta Núñeza Feijóa dobila 136 sedežev, na drugem mestu je levosredinska Socialistična stranka zdajšnjega premiera Pedra Sáncheza, imela bo 122 poslancev, skrajno desni Vox je dobil 33 poslancev, levi Sumar pod vodstvom ministrice za delo Yolande Diaz pa 31 poslancev. Preostalih 28 sedežev so dobile manjše regionalne stranke, ki zastopajo manjšine v Kataloniji, Baskiji, Galiciji in na Kanarskih otokih.

V nedeljo zvečer sta zmago razglasila oba bloka, Feijóo je dejal, da ima »kot kandidat stranke z največ glasovi dolžnost čim prej vzpostaviti dialog in poskusiti vladati naši državi v skladu z volilnimi izidi in našo volilno zmago«. Sánchez pa je razglasil zmago levice nad desnico in poudaril, da »retrogradnemu, reakcionarnemu bloku, ki je hotel uničiti napredek zadnjih štirih let, ni uspelo«. »Dobili smo več glasov, več poslanskih sedežev in večji delež glasov kot pred štirimi leti,« je še dodal. Leta 2019 so socialisti osvojili 120 poslanskih sedežev, tokrat 122.

Razmerje med levimi in desnimi strankami je približno 172 : 170, potrebna večina pa je 176 glasov. Tako nimata niti desnica niti levica gladke poti do večine, Ljudski stranki in Voxu manjka sedem poslancev, socialistom in Sumarju pa 23 poslancev; če prištejemo manjše stranke, ki zdaj podpirajo Sánchezovo vlado, vodja socialistov še vedno potrebuje štiri poslanske glasove. Parlament bo imel ustanovno sejo 17. avgusta, takrat pa se bodo začeli tudi najverjetneje dolga pogajanja in poskusi predsednikov obeh vodilnih strank, da si zagotovita podporo manjših strank. Najodločilnejša bo katalonska stranka Skupaj za Katalonijo s sedmimi poslanci, ki pa bi lahko zahtevala še en referendum o neodvisnosti, česar si Sánchez ne želi, še manj Feijóo. Miriam Nogueras, voditeljica Skupaj za Katalonijo, je po volitvah povedala, da »Sánchezu ne bomo pomagali na položaj predsednika vlade v zameno za nič«. V navadi je, da španski kralj pokliče na sestanek relativnega zmagovalca volitev in mu zaupa mandat za sestavo vlade. Mogoče pa je, da to povabilo Feijóo zavrne, kot je to storil njegov predhodnik na čelu Ljudske stranke Mariano Rajoy po volitvah leta 2015, če do takrat ne bo imel zagotovljene podpore. Naslednji bi imel priložnost Sánchez, morebitne nove volitve pa bi morale biti najpozneje dva meseca po prvem neuspelem glasovanju o predsedniku vlade.

Volilni izidi so bili presenečenje, javnomnenjske ankete so napovedovale veliko prepričljivejšo zmago Ljudske stranke ter udobno večino skupaj s skrajnim Voxom. Bolje, kot je bilo pričakovati, so se odrezali oboji, socialisti in koalicija Sumar. Te volitve je posebej podrobno spremljala tudi Evropa, saj je po regionalnih volitvah maja, na katerih sta slavila Ljudska stranka in Vox, kazalo, da se je Španija pridružila premiku držav članic EU v desno. Očitno so napredne politike pri zagotavljanju delavskih pravic, spolne enakosti in pravic istospolno usmerjenih skupaj s strahom pred skrajno desnim Voxom v koaliciji spodbudile Špance, da so vzpon desnice (začasno) preprečili.