Ko razstavo pomaga pripraviti algoritem

Kakšne podobe sploh lahko prodrejo in dosežejo občinstvo v svetu (umetnosti), ki je z njimi že dolgo časa prenasičen? Kako lahko spletna prisotnost, algoritem in spretno kurirana persona služita sodobnemu umetniku? Kaj so danes primarni prostori umetniškega ustvarjanja in razstavljanja? Ta aktualna vprašanja z izborom novejših del desetih mednarodno delujočih umetnic in umetnikov odpira razstava Nevidna roka, ki je na ogled v Umetnostni galeriji Maribor in bo odprta še vse do 8. oktobra.

Zakaj Nevidna roka? Kurator razstave Jure Kirbiš razloži, da gre za večpomenski naslov, ki se v prvi vrsti nanaša na nevidno roko (umetniškega) trga, torej na idejo zmožnosti samoregulacije, ki naj bi jo imel prosti trg, a se to pogosto izkaže kot zmotno. O roki razmišlja tudi kot o umetnikovi roki, stvariteljici umetniškega izvirnika, ki je na spletu na neki način nevidna, v galerijskem prostoru pa jo spet lahko občudujemo od blizu.

Poveden je tudi podnaslov razstave Podoba od ateljeja do algoritma, ki se navezuje na današnje prostore umetnosti. »Atelje in algoritem sta dva skrajna prostora, kjer umetnost danes je. Atelje je neki posvečen prostor, kjer je umetnik neposredno v stiku z materialom, v svojem intimnem okolju, neki kontemplaciji. Druga skrajnost je algoritem, torej digitalni prostor, kjer pa je umetnost danes najbolj videna. Verjetno neproporcionalno več ljudi vidi umetniška dela na spletu kot pa v živo,« razmišlja kurator.

Razstava je na najosnovnejši ravni skupek malih samostojnih predstavitev tistega, kar trenutno ustvarja deset avtoric in avtorjev mlajše, »milenijske« generacije, med katerimi pa je, kot se lahko prepričamo tudi sami, več vzporednic. Gre za štiri slovenske (Matija Bobičić, Evgen Čopi Gorišek, Jure Kastelic in Gašper Kunšič) ter šest tujih avtorjev, povečini iz Srednje Evrope (Zsófia Keresztes, Natalia Kulka, Alex Macedo, David Rappeneau, Katharina Schilling in Stipan Tadić), ki pa vsi delujejo v mednarodnih okvirih.

»Zanimivo je, da splet danes omogoča avtorju, da ni odvisen od usmeritev, preferenc in mišljenja lokalnega prostora, pač pa lahko najde svoje občinstvo drugače, lahko seže globalno,« pravi Jure Kirbiš.

Razstavo ob vznožju stopnišča Umetnostne galerije Maribor, ki vodi navzgor v razstavne prostore, odpirata skulpturi mednarodno uveljavljene madžarske umetnice Zsófie Keresztes (1985), ki je lani svojo državo zastopala na 59. beneškem bienalu, njena dela pa smo imeli priložnost videti tudi na 34. grafičnem bienalu Ljubljana Iskra Delta. Njene velike skulpture, oblečene v pastelne mozaične ploščice, dajejo vtis, kot da se nekako organsko razraščajo po prostoru, hkrati pa so skoraj praviloma zrcalno simetrične – to je morda posledica njenega zanimanja za dvojnost našega virtualnega in realnega obstoja ter njuno združevanje v novo vrsto hibridnega obstoja. Skulpturi ob vznožju galerije sta Samica in Čuvaj vrat IV., s pomenljivim izvirnim naslovom Gatekeeper IV., ki ga v kontekstu razstave lahko razumemo tudi kot »gatekeeping« – izraz, ki se je v zadnjih letih pogosto pojavljal na družbenih omrežjih in pomeni nekakšno čuvanje, zadrževanje, nadzorovanje prehoda (informacij). »Mislim, da so na razstavi umetnice in umetniki, ki so predvsem zaradi svoje virtualne prisotnosti zaobšli ‘gatekeeperja’, tega varuha vrat umetnosti, ki narekuje, kaj je umetnost, kdo lahko doseže občinstvo in prestopi vrata umetniških institucij,« pravi Jure Kirbiš.

Kurator prevprašuje tudi samo pripravo umetniške razstave v današnjem času, saj priznava, da je bil pri snovanju razstave Nevidna roka algoritem zagotovo njegov nekakšen sokurator. Pripeljal ga je namreč do odkritja enega bolj svojevrstnih avtorjev na razstavi, francoskega umetnika Davida Rappeneauja. »Prvič sem ga zasledil na enem izmed družbenih omrežij, ki si je na podlagi moje aktivnosti izoblikovalo profil mene in tega, kaj me zanima. V nekem trenutku se mi je na profilu prikazala ena njegovih risb, ki me je navdušila, začel sem mu slediti in zdaj, nekaj let kasneje, ga predstavljamo na tej razstavi.« Predstavljenih je devet risb umetnika, ki si je tudi sam zgradil močno spletno prezenco in ustvarja v značilni sivkasti barvni skali, povečini ustvarjeni z barvnimi svinčniki na papir A4-formata. Na njih se protagonisti s spotegnjenimi udi in zašiljenimi potezami, odeti v luksuzne znamke in obdani s statusnimi simboli, dolgočasijo v svojem brezdelju, nezainteresiranosti in izpraznjenosti, kot da nič ne more potešiti njihovega poželenja in nenasitnosti v potrošnji.

Ena izmed rdečih niti razstave je zagotovo tudi sklicevanje na motive, tehnike in pristope iz zgodovine umetnosti. To najbolje ponazarjajo umetniška dela Alexa Maceda, Natalie Kulke, Katharine Schilling in Gašperja Kunšiča. »V tem kontekstu je zanimivo razmišljati o slikarstvu, ki mu vedno preti neka ideja grožnje o koncu, smrti slikarstva, ampak to so avtorji, ki se s tem sploh ne obremenjujejo in ne poskušajo narediti prereza z zgodovino slikarstva, pač pa se v njej napajajo in znotraj nje iščejo svojo pot,« razmišlja Jure Kirbiš.

Najmlajši avtor na razstavi, Alex Macedo (1995), je na Dunaju živeči umetnik portugalskega in luksemburškega rodu, ki ga odlikuje izjemna tehnična dovršenost, v svoji umetniški praksi pa s sopostavljanjem preteklosti in sedanjosti raziskuje odnose med cerkveno ikonografijo in popularno kulturo.

Podobno bi lahko rekli za domačega umetnika Gašperja Kunšiča (1992), čigar samostojno razstavo Heimat Camp smo imeli priložnost nedavno videti v ljubljanski Galeriji Škuc, v Umetnostni galeriji Maribor pa se zdaj predstavlja z nekaj novimi risbami. Svoje sklicevanje na zapuščino folklorne umetnosti in monumentalnih herojskih socialističnih skulptur prepleta z zanimanjem za ornament in popkulturo, tradicionalno pa odeva v odtenke rožnate in vijolične.

Poljska umetnica Natalia Kulka (1977) na razstavi predstavlja 14 manjših risb, ustvarjenih s svinčnikom na papir, pri čemer črpa iz ljudske umetnosti, svojega katoliškega ozadja in umetnosti starih slikarskih mojstrov, zlasti denimo nemškega renesančnega slikarja Lucasa Cranacha starejšega. Posrečena je tudi postavitev del nemške slikarke Katharine Schilling (1984) v slavnostni dvorani galerije, nad katero bdi stropna poslikava s kopijo Rafaelove freske na sredini. Tudi umetnica se namreč močno napaja v zgodovini umetnosti, zlasti v vizualnem jeziku srednjeveških tapiserij in iluminiranih rokopisov, ki jih reinterpretira na igriv in sodoben način. Impresivna so predvsem njena podolgovata platna velikih formatov, na katerih iz barvnega ozadja skoraj žareče izstopajo bele konturirane podobe ljudi v srednjeveških opravah.

Tudi hrvaški umetnik Stipan Tadić (1986) občasno posega po tradicionalnih tehnikah hrvaške ljudske umetnosti, kot je slikanje na steklo. V prostoru, kjer so razstavljena njegova dela, nam v oči nemudoma padejo hlad in sivina neskončnih stolpnic New Yorka, kamor se je preselil pred leti, večinoma upodobljenih iz ptičje perspektive. Umetnik, ki se pogosto naslanja na zapuščino severne renesanse, pa svoj vizualni slog velikokrat prilagodi motivu, zato lahko na razstavi opazimo slogovno precej raznolika dela, nekatera celo stripovska, kar pa ni naključje, saj je sam zelo dejaven na področju stripa.

Matija Bobičić (1987) in Evgen Čopi Gorišek (1994) sta slovenska umetnika, ki pa sta v zadnjih letih doživela izjemen razcvet v mednarodnem prostoru, zagotovo povezan tudi z njuno spletno prisotnostjo. Matija Bobičić živi in ustvarja v Mariboru, kjer je bil tudi rojen, a v lokalnem prostoru njegovih del skoraj ne zasledimo. »Zanimivo je, da algoritem oziroma splet danes omogočata avtorju, da ni odvisen od usmeritev, preferenc in mišljenja lokalnega prostora, pač pa lahko najde svoje občinstvo drugače, lahko seže globalno,« pravi kurator Jure Kirbiš. Tako umetnikova dela najdemo v zbirkah in razstavnih prostorih vse od New Yorka do Miamija in Tajvana, na tujem trgu pa se prodajajo »kot vroče žemljice«. Na mariborski razstavi se predstavlja s platni, ki jih naseljujejo njegovi značilni kiborgi, frankensteinovske pošasti, nekakšna kombinacija organskega in mehanskega, ki jih navdihujejo slikarjevi spomini na otroštvo, zlasti vdor ameriške (televizijske) kulture konca osemdesetih in začetka devetdesetih, ki jo umetnik gleda z mešanico nostalgije in kritične distance.

Podobno je z deli Evgena Čopija Goriška, umetnika z bazo v Berlinu, ki je v zadnjih nekaj letih postal eden najuspešnejših slovenskih umetnikov mlajše generacije v mednarodnem prostoru – zlasti po zaslugi naglega širjenja njegovih del na Instagramu v času pandemije. Moda, šport, popkultura ter ženska in moška figura, pri tem pa plastično oblikovana telesa, senčena z uporabo »airbrusha« ter za kontrast osnovne, skoraj otroške obrazne poteze s špičastimi nosovi in večnim nasmeškom – v umetnikovem značilnem slogu so ustvarjena tudi dela, prisotna na razstavi, od platen do risb in celo dveh kipcev v patiniranem bronu.

Slovensko četverico zaokroža Jure Kastelic, vizualni umetnik, ki je razpet med Londonom in Italijo. Svojo umetniško prakso je začel kot fotograf, v zadnjih letih pa se posveča predvsem slikarstvu, pri čemer uporablja odprtokodna orodja za generiranje slik z umetno inteligenco. Pri tem z ukazovanjem programu ustvarja nove svetove in podobe, ki so nato pogosto naglo in v preprostih potezah nanešene na platno, in s tem vabi k razmisleku o vlogi umetnika kot izumitelja, genija, ter o samem procesu umetniškega ustvarjanja.

Rezultat je vizualno privlačna razstava, ki nam ponuja vpogled v aktualno produkcijo avtoric in avtorjev, ki so z različnimi poetikami in vizualnimi govoricami zgradili svoje detajlno razvite svetove, pri čemer so si mnogi svoj prostor v umetniškem svetu izborili prav s pomočjo svoje prezence v virtualnem svetu. S sodobnimi orodji in mehanizmi, ki so jih obrnili v svoj prid, pa se pogosto sooplajajo tudi s tradicijo, nostalgijo in zgodovino umetnosti, in tako so našli svoj sebi lasten izraz in načine obstoja znotraj umetniškega trga. Sveže, aktualno in relevantno.

Razstava:
Nevidna roka
Kje: Umetnostna galerija Maribor, Maribor
Kdaj: do 9. oktobra 2023