Blue Beetle

zadržan +

Diplomiranec.

Blue Beetle je DC-jev Črni panter, le da superjunaški protagonist, Jaime Reyes (Xolo Maridueña), ni Afroameričan, temveč Latinoameričan. In ne, ni tako kompleksen kot Črni panter – če bi bil Marvelov (kot Črni panter), ne pa DC-jev (kot Shazam ali Flash), bi bil morda sošolec Petra Parkerja, ki ga bližnje srečanje s pajkom prelevi v Spider-Mana. Jaimeja, ki ima tako bujno, toplo, prostrano in simpatično mehiško družino kot Salma Hayek v Tennantovi romantični komediji Na vrat na nos, bližnje srečanje z nezemeljskim high-tech skarabejem, alienom, ki nadomešča covid, prelevi v Blue Beetla (Modrega hrošča, če hočete), toda ironija je v tem, da sam noče biti superjunak – to mu je povsem odveč. V to ga sili skarabej, ki se nanj parazitsko prilepi – in mu omogoča, da se njegove roke prelevijo v katerokoli orožje. Jaime – kombinacija Venoma in Iron Mana, gostitelj orožja za množično uničevanje – postane orožje za množično reševanje. A zakaj bi reševal svet, če pa ima hujše probleme: s faksa se vrne domov, v Palmera City, gentrificirano teksaško velemesto, a ne ve, kaj bi počel – objame ga negotovost, stisne ga tesnoba, njegova družina je tik pred deložacijo, skrbi ga za prihodnost. Preklicujem, da bi bil lahko sošolec Petra Parkerja: Jaime Reyes je reboot Benjamina Braddocka (Dustin Hoffman),

Diplomiranec 2.0, le da gospo Robinson zamenja gospa Victoria Kord (Susan Sarandon), fašistoidna, rasistična direktorica globalne megakorporacije, ki hoče izdelati orožje za kozmično uničevanje. Čakajte, da pride v njen hotel – in čakajte, da zagleda njeno nečakinjo Jenny (Bruna Marquezine). Blue Beetle nas hoče šarmirati s svojo generičnostjo, katere del je obvezno šeškanje korporativnega pohlepa in vojaško-industrijskega kompleksa, tokrat – zaradi »kulturne posebnosti« – tudi Pentagonove zloglasne School of the Americas, Šole Amerik, v kateri so se izurili voditelji latinoameriških vojaških hunt, podaljšanih rok ameriškega intervencionizma in imperializma. (kino)