Italijanski predsednik se ni udeležil slovesnosti na Rabu 

Hermanu Janežu je vojna za vselej spremenila življenje, ko so italijanski fašisti leta 1942 požgali njegovo rojstno vas Stari Kot in sosednje kraje. Glavnino tamkajšnjih prebivalcev so nato odpeljali v taborišče Kampor na Rabu – v taborišče, kamor so zaprli do 15 tisoč internirancev, po nekaterih ocenah pa naj bi jih bilo tam umrlo približno 4500.

Ko je Janež prišel v taborišče, je bil otrok, imel je zgolj sedem let, iz njega je prišel sirota. Leto prej mu je umrla mama, v taborišču pa sta umrla tudi oče in stari oče. Odtlej je nekdanje taborišče, danes spominsko območje, obiskal že 70-krat, tudi letos, ko mineva 80 let od njegove osvoboditve.

Prejšnjo soboto, 9. septembra, je na Rabu potekalo spominsko srečanje ob 80. obletnici osvoboditve taborišča. Tega sta se kot slavnostna govornika udeležila hrvaški predsednik Zoran Milanović in predsednica države Nataša Pirc Musar. Leta 2020 sta se slovesnosti prvič skupaj udeležila takratna predsednika Slovenije in Hrvaške, Borut Pahor in Milanović. Prisotna je bila tudi zunanja ministrica Tanja Fajon pa predsedniki organizacij, ki ohranjajo vrednote antifašizma, iz Italije, Slovenije in Hrvaške.

V nebo vpijoča pa je bila predvsem odsotnost italijanskega predsednika Sergia Mattarelle ali katerega od predstavnikov italijanskega državnega vrha.

Četudi je Mattarella na letošnjo osrednjo slovesnost ob dnevu spomina na žrtve fojb in eksodus prvič od uvedbe dneva spomina leta 2004 povabil tudi predsednika obeh krovnih organizacij slovenske narodne skupnosti v Italiji in v nagovoru ob tej priložnosti kot dejstvo omenil »brutalno politiko fašističnega režima«, tudi taborišči na Rabu in v Rižarni, imajo italijanski uradni predstavniki še vedno pogosto težave s priznavanjem zločinov fašističnega režima. Predvsem v luči sprave jih je k jasni obsodbi teh (na primer z obiskom taborišča na Rabu) predlani pozvala skupina italijanskih, slovenskih in hrvaških zgodovinarjev. A je naletela na gluha ušesa.

Italijanski zgodovinar Erik Gobetti, pobudnik poziva, se ob Mattarellovi odločitvi, da se slovesnosti ne udeleži, sprašuje, ali je res mogoče, da 80 let kasneje Italija še vedno ni sposobna priznati zločinov, ki so bili v času fašizma storjeni v njenem imenu. »Na katero stran se želimo postaviti? Čigavi dediči in kaj smo? Kdo je ubijal nedolžne civiliste v imenu domnevne italijanske kulturne in rasne večvrednosti? In kdo se je boril proti njej in sanjal o pravičnejši, združeni in solidarni Evropi? To so vprašanja, ki bi si jih morali postaviti tisti, ki predstavljajo naše institucije,« pravi. »Še naprej ignorirati in zanikati fašistične zločine po 80 letih pomeni priznavati njihovo logiko, njihova načela, pravzaprav temeljno ideologijo.«

V Levici so zapisali, da »zavrnitev italijanskega predsednika potrjuje, da so bile geste predsednika Pahorja pred leti napaka«. V mislih so imeli Mattarellovo in Pahorjevo skupno položitev venca k spominskemu znamenju pri bazoviški fojbi in nato še k spomeniku bazoviškim junakom leta 2020, »ki ni vodila k spravi, ampak k afirmaciji italijanskega revizionizma«.