Komentar / Vlado Miheljak: Na Vzhodu nič novega

»Ko je bilo vojne konec, se je vojak vrnil domov. Ampak ni imel kruha. Pa vidi nekoga, ki je kruh imel. In ga ubije. ’Nikogar vendar ne smeš ubiti,’ mu je rekel sodnik.

’Zakaj ne?’ je začudeno vprašal vojak.

 (…)

’Vsi ljudje že imajo šivalni stroj, radijski sprejemnik, hladilnik in telefon.

Kaj naj zdaj delamo?’ je vprašal industrialec.

Bombe,’ je predlagal izumitelj. ’

Vojno,’ je rekel general.

’No, če ne gre drugače,’ je pritrdil industrialec.«

»Večina vojn traja dlje, kot je bilo pričakovano ob njihovem začetku, je v danes objavljenem pogovoru za nemško medijsko skupino Funke poudaril generalni sekretar zveze Nato Jens Stoltenberg. Kot je dejal, se mora mednarodna skupnost pripraviti na dolgo vojno v Ukrajini. Ob tem je Nemčijo pozval k povečanju obrambnih izdatkov.«

»Vojna se upočasnjuje. To drži in tega se zavedamo. Vsi procesi postajajo težji in upočasnjeni: od sankcij do dobave orožja.«

Leta 1929, torej istega leta, ko je Erich Maria Remarque izdal protivojni roman Na Zahodu nič novega (Im Westen nichts Neues), v katerem skozi perspektivo emocionalizirane osebne pripovedi razgrne nekakšno estetiko vojne groze, je Carl August Gottlob Otto izdal knjigo s pomenljivim naslovom Na Vzhodu nič novega (Im Osten nichts Neues; Das Buch d. Krieges, wie er war), ki prav tako iz osebne perspektive pripovedovalca razgrne vojne grozote na podlagi »statistike in faktografije«. Kakorkoli, prvo svetovno vojno smo do nedavna z njeno značilno taktiko in »estetiko« dojemali kot presežni spomin na grozote nekega časa. Sedaj, več kot sto let po koncu te svetovne mesarije, se na vzhodu Ukrajine ponavljata zgolj tehnično nadgrajeni estetika in taktika pozicijskega bojevanja po načelu za tri porušene vasi naprej, za tri nazaj. A ker je nikogaršnje ozemlje med eno in drugo skupino nesrečnikov gosto posejano z minskimi polji, kakršnih si med prvo svetovno vojno še zamisliti niso mogli, so bili doslej pobiti desettisoči na obeh straneh. In ta vojna traja in traja.