Tina Vrščaj: Na Klancu

+ + +

S klanca v ravnino

Roman Tine Vrščaj Na Klancu, dobitnik lanske nagrade modra ptica, v naslovu seveda priklicuje Ivana Cankarja in popis življenja njegove matere Francke, te večno hrepeneče in za vozom tekoče podobe močne, občudovanja vredne matere. Vendar Na Klancu tokrat govori o odnosu do matere in njenega življenja drugače in posodobljeno glede na načine dela in produkcije; tudi mater je več, na eni strani Eva, ki ima dva otroka z Gregorjem, in potem njena mati, ki se zdi najprej hladna in pretirano kaznovalna, čeprav se potem izkaže, kje ždi vsota njenih strahov, in to je seveda odsotni mož oziroma oče in njegovo z leti napredujoče vedenje.

Na Klancu je medgeneracijski roman, v ospredju je biologinja in mati dveh otrok Eva, ki vse bolj čuti, da je z naravo nekaj narobe. Na Klancu, kamor se priselijo v hišo partnerja Gregorja, se enkrat čudijo vodni stihiji in drugič gledajo, kako okolišani gospodarijo z odpadki, seveda scela neekološko. Vendar se v to družinsko rutino počasi vselijo še drugi motilci, Gregor recimo je ves čas na zaslonih, ti so mu »okno v splet«, njegovi prihodki nihajo, Eva išče službo, pri čemer se vedno znova ujame v hakeljc; ker nima izkušenj, je ne morejo zaposliti, ker je ne, ne pridobi zahtevanih izkušenj. Potem ob materini smrti njen partner vrže družino na cesto, kot dedič hiše ima z njo velike načrte, Gregor pobegne in prizna poraz na družinskem polju, Eva pa z malima in nosečniškim trebuhom odide k materi.

Tam se pokaže, kaj je bila materina vsota vseh strahov, zakaj je hiperreagirala na najdeno travo in zakaj je s svojimi togimi nasveti poskušala držati stvari pod nadzorom, razkrije se resnica o očetovi odsotnosti, predvsem pa se po idiličnem življenju na podeželju kar naenkrat znajdejo v (še bolj) toksičnem okolju, ki počasi najeda njihovo zdravje. Ko se vrnejo na Klanec na obisk, je ta podoba zastrašujoča; še več smeti, požar, neekološko ravnanje, predvsem pa obup že prej prestarih in nemočnih prebivalcev, da bi nadaljevali s tistim, kar so jim zapustili predhodniki.

Roman je izpisan v kratkih poglavjih, ki jih ves čas prekinjajo opazke obeh Evinih hčera, trmastih in včasih tudi neizprosnih v svoji logiki, in besedne igre in nesporazumi zaradi nepoznavanja jezika in njegovih metaforičnih leg, ponujajo obilo verbalnih in miselnih premeščanj, večinoma duhovitih in včasih aforistično prodornih. Ta raven romana je izrazito humorna in zajame vse aporije otroškega dojemanja sveta. Na drugi strani so Evini strahovi in moraste sanje, posebej še po tem, ko končno dobi izobrazbi primerno službo, in v njenih premišljevanjih vidimo za prihodnost zaskrbljeno žensko, ki jo neekološko in neozaveščeno izkoriščanje narave in aporije trga hrane bolijo in ji jemljejo mir. Roman se tako pretika med ekologijo, medgeneracijskim premislekom in uvidom v življenje vzdrževane ženske, ki se mora postaviti na noge in začeti znova, kljub razočaranju in samohranilstvu.