Nemški ekonom lonec

Prejšnji teden je pet inštitutov – štirje nemški in en avstrijski – predstavilo jesensko napoved gibanja nemškega BDP. Ti inštituti so še spomladi menili, da bo Nemčija letos imela skromno, 0,3-odstotno rast, zdaj napovedujejo, da se bo nemški BDP skrčil za 0,6 odstotka. »Najpomembnejši razlog je, da industrija in zasebna poraba okrevata počasneje, kot smo pričakovali spomladi,« je ob tem dejal Oliver Holtemöller z Inštituta za ekonomske raziskave v Halleju (IWH). Razlog za to naj bi bile rastoče obrestne mere, ki so prizadele predvsem gradbeništvo, pa seveda visoka inflacija, zlasti rast cen energije, zaradi katere se je znižala kupna moč prebivalstva. Tudi dolgoročne napovedi so za Nemčijo po novem zmernejše. V prihodnosti ekonomisti ne pričakujejo, da bi lahko dosegala visoko gospodarsko rast, predvsem zaradi demografskih sprememb oziroma krčenja delovne sile.

Takšne napovedi niso nič kaj spodbudne za Slovenijo. Ko gre Nemčiji dobro, je Slovenija zgodba o uspehu. Ko pa Nemčija kihne, Slovenija hudo zboli – to že ponarodelo ugotovitev smo si v zadnjih dveh desetletjih dobro zapomnili. Nemčija namreč ni le najpomembnejša slovenska zunanjetrgovinska partnerica: v to državo zadnje leto izvažamo za okoli 18,4 odstotka celotnega blagovnega izvoza, večinoma, v 60 odstotkih, gre pri tem za slovenske polizdelke. Ti so namenjeni predvsem nemški avtomobilski industriji: slabih 32 odstotkov izvoženih slovenskih avtomobilskih delov smo lani izvozili v Nemčijo. A slovenski izvoz v to državo ni enak recimo izvozu Krke v Rusijo. Ker je končnih izdelkov, kot so recimo avtomobili iz Revoza ali električni aparati iz Gorenja, malo in ker sestavnih delov, denimo iz Kolektorja, Hidrie, Saturnusa, ni mogoče preusmeriti drugam, saj so narejeni za vgradnjo v nemške končne izdelke, smo od Nemčije kronično odvisni. Če nemška avtomobilska industrija peša, to pomeni zmanjšanje naročil za naša podjetja, ta pa tega izpada specifičnih sestavnih delov ne morejo nadomestiti.

To posebno nemško-slovensko vez, celo gospodarsko nesuverenost smo nekoč podcenjevali. Ena od izjav te vrste, ki se je vpisala v anale zgodovine, je bila ugotovitev nekdanjega predsednika vlade Janeza Janše, ki je tik pred izbruhom finančne krize v Sloveniji v zadnjem intervjuju za Mladino našemu odgovornemu uredniku Gregi Repovžu na vprašanje »Nemčija je pred objavo recesije … Imate kot predsednik vlade že scenarij za izbruh globalne krize?« leta 2008 odgovoril: »Nobenih resnih znakov ni, ki bi dajali osnovo za govorjenje o recesiji. Slovenija je kot država izvoznica bolj vezana na tiste evropske države, kjer je realni sektor močnejši. Zato je bil in bo neposredni vpliv svetovne finančne krize na nas bistveno manjši, kot so nekateri napovedovali.« Že kakšno leto za tem smo videli posledice. Nemški BDP se je znižal za nekaj desetin odstotka, slovenski se je skrčil za pet ali deset odstotkov. Seveda je nato, leta 2013 in 2014, spet nepričakovano eksplodiral v nasprotni smeri, a škoda je že bila narejena. Slovenske banke smo medtem poslali v virtualne stečaje.

To posebno nemškoslovensko vez, celo gospodarsko nesuverenost naše države smo nekoč podcenjevali.

Kakšne so razmere zdaj? Iztok Seljak, direktor Hidrie Holdinga, ima zanimivo teorijo. Pravi, da nemške gospodarske težave odslikavajo stanje v vsej Evropi, to pa je še zmeraj v mnogočem povezano s postepidemičnimi razmerami. Približno 75 odstotkov Hidrijine proizvodnje je vezane na nemško avtomobilsko industrijo, 25 odstotkov izdelkov pa sodi v kategorijo preostalih industrijskih izdelkov, kot so črpalke, izdelki za ogrevanje ali hlajenje stavb, električno ročno orodje. V avtomobilski industriji, ki je ključna za nemško-francoski pogon, so razmere, kot opaža, še zmeraj stabilne in na razmeroma nadpovprečni ravni. To sicer kažejo tudi podatki Nemškega združenja avtomobilske industrije (VDA): do poletja so v Nemčiji na mesec izdelali okoli 350 tisoč osebnih avtomobilov, v času epidemije, leta 2021, so jih izdelali približno 250 tisoč. »Proizvodnja je torej razmeroma visoka,« pravi Seljak, »še vedno pa deluje na zaostanke iz epidemije, ko so se dobavni roki zaradi pomanjkanja čipov podaljšali na 12 mesecev,« doda. Ta zaostanek je še zdaj šestmesečen, a se hitro krajša. Šele ob koncu tega leta, ko se bosta ponudba in povpraševanje uskladila, pa bo mogoče iz novih naročil začutiti trenutno povpraševanje.

V Hidrii in tudi v drugih podjetjih je zato podjetnike strah, da prihajajoče novice ne bodo pozitivne. Glede na ankete so razpoloženje in pričakovanja v slovenskih izvozno usmerjenih dejavnostih nizka. V Hidrii imajo že tudi konkretne izkušnje iz te vrste pesimizma, in sicer pri drugih industrijskih proizvodih. V tem segmentu se je povpraševanje v zadnjem letu skrčilo za približno 30 odstotkov. »To je veliko zmanjšanje, zadnjič smo tako zmanjšanje videli v krizi leta 2008 in 2009,« se spominja Seljak. »Kriza je na tem področju po naši presoji posledica nakupov na zalogo v času epidemije. Ljudje so tedaj veliko vlagali v nakupe ogrevalne in hladilne tehnike, v nakupe ročnega orodja, podjetja so na polno proizvajala te vrste proizvodov, dobavne verige so bile nasičene z zalogami in zdaj se to krči.« V avtomobilski industriji je bilo ravno nasprotno: tam se je proizvodnja v času epidemije skrčila in nato spet povečala. V Hidrii sicer še vedno pričakujejo, da bo letos vrednost prometa zrasla s 380 milijonov evrov na 410, za vnaprej pa bo več jasno po novem letu.

Podobno opažajo v podjetju BSH Hišni aparati, eni najuspešnejših tovarn nemškega koncerna Bosch. Direktor Boštjan Gorjup je povedal, da se v podjetju pripravljajo na vsaj eno težko leto. Razložil je, da se je tudi pri njih prvo leto po epidemiji, ko so posamezni potrošniki nadpovprečno kupovali njihove male gospodinjske aparate, začelo zmanjševanje. Sprva jim je deset- do 20-odstotno zmanjšanje še uspelo omehčati z zvišanjem cen, drugo leto po epidemiji pa se recesija že pozna pri prometu. Skupaj z denarnim padcem je začel upadati še optimizem: »Še pred štirimi meseci so bili naši analitiki srednje optimistični. V Nemčiji so bili prepričani, da bodo, tako kot vedno doslej, negativne trende usmerili proti ničli z aktiviranjem gradbeništva. Zdaj se je pokazalo, da tudi to ne bo pomagalo, predvsem zaradi visokih obrestnih mer.« Negativnih učinkov tako ni in ni konec in tudi nič ne kaže, da bi si nemška konkurenčnost lahko opomogla z odkritjem kakšnega cenejšega vira energije, podobnega ruskemu plinu.

Tukaj so še druge težave. Bojan Ivanc, analitik Gospodarske zbornice Slovenije, je zaradi nemškega gospodarstva tokrat tudi dolgoročno zaskrbljen. Poleg vseh razlogov, ki sta jih naštela Seljak in Gorjup, opozarja še na nemški tehnološki zaostanek:

»Del problemov je tudi strukturne narave, ker nemška podjetja digitalizacije ne znajo uporabiti tako, da bi povečevala prihodke, temveč jo uporabljajo pretežno za povečevanje učinkovitosti proizvodnje. Prav tako zaostajajo pri razvoju sodobnih digitalnih orodij, ki so na voljo recimo voznikom. Zaradi skrbi za kakovost so spremembe v tej dejavnosti zelo počasne. Poleg tega dolgoletna tradicija v teh razmerah ne dovoljuje hitrih rešitev, ki si jih lahko privošči denimo Tesla.« Ti slabši poslovni rezultati nemških družb negativno vplivajo na celotno regijo, nekateri kazalci prihodnjih nabav naj bi nakazovali izredno veliko, celo 40-odstotno krčenje naročil. »Nova naročila za slovensko industrijo so se v zadnjih dveh četrtletjih močno zmanjšala in v tem se odraža zmanjševanje zalog pri kupcih v Evropi,« pravi Ivanc, hkrati Azija postaja bolj konkurenčna.

Tudi v vladnem uradu za makroekonomske analize opažajo, da se v Nemčiji nekaj kuha. Kot najpomembnejši razlog za tamkajšnje spremembe sami sicer vidijo vojno v Ukrajini. Okrevanje Nemčije po pandemiji naj bi ustavila občutna rast cen energentov leta 2022, odgovarjajo, kar je še posebej prizadelo energetsko intenzivne panoge. A tudi po tem, ko so se cene energentov začele umirjati, so njihove ravni v Nemčiji ostale razmeroma visoke v primerjavi s proizvodnimi lokacijami drugod po svetu, zlasti zunaj Evrope, to pa negativno vpliva na nemško konkurenčnost. Poleg tega naj bi bil nemški izvoz še dodatno prizadet zaradi težav, ki jih ima Kitajska, seveda kot uvoznica nemških avtomobilov, saj gospodarski zagon v tej državi po epidemiji zaostaja in država spektakularno preprečuje stečaje največjih (gradbenih) podjetij. Tu so potem še klasični krivci: inflacija vpliva predvsem na gradbeništvo, zaradi tega se je ta panoga letos skrčila za tri odstotke, prihodnje leto pa se bo za štiri in tako dalje.

Pesimizem glede Nemčije, od katere je Slovenija najbolj odvisna, se iz meseca v mesec poglablja. Dagmar von Bohnstein, predsednica Slovensko-nemške gospodarske zbornice, na vprašanje, ali je nemška recesija lahko usodna za nas, sicer miri. Pravi, da so povezave s slovenskimi dobavitelji zelo tesne, da Slovenija dobavlja veliko res inovativnih izdelkov, ki jih ni mogoče preprosto nadomestiti. Poskuša ostati optimistična, češ da organizacija OECD v trenutni napovedi pričakuje, da bo nemško gospodarstvo prihodnje leto zraslo za 0,9 odstotka. Rešitev naj bi prišla iz ZDA: »Nemškemu gospodarstvu, ki je močno izvozno usmerjeno, daje upanje pričakovanje, da bodo ZDA postale gibalo rasti z 2,2-odstotno rastjo letos in 1,3-odstotno prihodnje leto. OECD pričakuje rast tudi za Kitajsko: 5,1-odstotno letos in 4,6-odstotno leta 2024. Oba trga sta za nemška podjetja izjemno pomembna in lahko podpreta okrevanje.« Poleg tega naj bi v Nemčiji trenutno potekala neposredna in intenzivna izmenjava mnenj med gospodarstvom, vlado in akademsko sfero predvsem o tem, kako znižati ceno energije za tamkajšnja podjetja.

Epidemija je za Nemčijo in za številne druge države prišla v pravem trenutku za kapitalizem: zamaskirala je globlje težave, ki so se kuhale že dolgo pred tem.

Tudi v Umarju verjamejo, da se bo Nemčija v približno letu pobrala. Vendarle naj bi se tam kupna moč počasi krepila, plače postopoma realno rastejo, cene energentov pa se znižujejo. Gospodarsko razpoloženje se je resda pravkar poslabšalo, »se je pa zniževanje vrednosti kazalnikov razpoloženja septembra ustavilo,« pravijo. Zvišanje realnih plač in državnih transferjev naj bi vodilo k močnemu okrevanju zasebne potrošnje, to pa bo spodbudilo aktivnost v panogah, povezanih s potrošnjo, predelovalne dejavnosti bodo tudi glede na velike zaostanke pri naročilih lahko nekoliko povečale proizvodnjo, s postopnim izboljševanjem razmer v mednarodnem okolju pa se bo krepilo tuje povpraševanje. Vse to naj bi se na koncu poznalo v Sloveniji, pri Hidrii, podjetju BHS, Saturnusu ali Kolektorju, kjer bodo dobili nova naročila.

Morda. A to sliko moti zgodovinska perspektiva. Nemčija naj bi se bila v škripcih zdaj znašla zaradi inflacije, zaradi nižje kupne moči, višjih obrestnih mer in padca v gradbeni dejavnosti … po epidemiji. Toda tik pred epidemijo, jeseni 2019, je nemška centralna banka napovedala, da bo država zelo verjetno zdrsnila v recesijo zaradi »velikega zmanjšanja industrijskih naročil zaradi mednarodnih trgovinskih napetosti«. Nemško gospodarstvo je začelo pešati že leta 2019, vendar sta pešanje še ustavljala rast v gradbeni industriji in domače povpraševanje. V Inštitutu IFO pri münchenski univerzi so jeseni 2019 na podlagi ankete med člani uprav nemških gospodarskih družb ocenili, da je pesimizem njihovih gospodarstvenikov dosegel najnižjo točko po novembru 2012.

Dejansko je bilo leta 2019 znakov, da prihaja gospodarska kriza širših razsežnosti, še veliko več. Že leta 2019 je Kitajska začela zmanjševati uvoz. Novice o gospodarsko-političnih težavah so leta 2019 prihajale še iz Turčije, Irana in Argentine, Južne Amerike, Azije … Cena zlata je rekordno zrasla, kapital se je že začel seliti v varne državne obveznice; leta 2019 je tja »zbežalo« že več kot 700 milijard dolarjev, donosi ameriških dolgoročnih in kratkoročnih obveznic so bili obrnjeni: obresti na desetletne ameriške obveznice so bile leta 2019 nižje kot obresti na kratkoročne, to pomeni, da so vlagatelji tedaj pričakovali gospodarsko pešanje. Kmalu za tem je – k sreči za številna podjetja, panoge ali države – prišla epidemija z obsežnimi državnimi intervencijami. Ponovno smo se zadolževali: Nemčija je v treh letih v obliki pomoči svojemu gospodarstvu namenila 440 milijard evrov.

Kriza zaradi covid-19 je za to državo in za številne druge prišla v pravem trenutku za kapitalizem: zamaskirala je globlje težave, ki so se kuhale že veliko pred tem. Oziroma kot nas je leta 2021 v intervjuju popravil nekdanji grški finančni minister in ekonomist Janis Varufakis: »Pravilneje bi bilo reči, da kriza, ki se je začela leta 2008, nikoli ni bila premagana.« Ta kriza je seveda v tem, da po svetu in tudi v državah naraščajo razlike oziroma neravnovesja. Recimo med uvozniki in izvozniki, med najbogatejšimi, lastniki in njihovimi delavci. Prej ali slej se ta neravnovesja pokažejo tako, kot so se v grški krizi leta 2008, ko država, čeprav si je denar izposojala od Nemčije, od nje ni več zmogla kupovati njenih izdelkov.