Šepet metulja

proti

Slaba stran pozitivnosti.

Predstavljajte si, da greste na koncert pevskega zbora, v katerem vsi – razen solista – fušajo. Nekateri bolj, drugi manj. Toda vsi – sistematično, kontinuirano, permanentno. Ušesa vas ves čas bolijo. To je neposlušljivo. Tako izgleda Šepet metulja, v kateri se dijaki neke celjske šole ne šolajo, ampak tekmujejo – kdor bo za neko podjetje razvil prezračevalni sistem s pogonom na umetno inteligenco, bo zmagal in dobil štipendijo.

Solist je Brane Završan (direktor tega podjetja), vsi ostali igralci pa tako fušajo, da boli, še toliko bolj, ker dialogi zvenijo tako, kot da so nastali pri šolskem gledališkem krožku. Film, ki ga je posnel avtor Vloge za Emo, skuša biti »pozitiven« (kot TV Pozitiva, ki je v Vlogi za Emo predvajala le dobre, pozitivne novice), toda ta »pozitivnost« nas navdaja z nelagodjem, pa ne le zato, ker genialni Jan (Ali Ogrizek), protagonist tega filma, na koncu ne dobi bejbe (ker je avtist?), ampak zato, ker prikimava tako tistim, ki hočejo šolo preleviti v podjetje in igračko Kluba slovenskih podjetnikov, kot Janezu Janši, ki zelo rad deli tvite à la: »Šolski sistem se naj odziva na potrebe družbe, zlasti gospodarstva.« (kino)