Sprememba prelomnic

Trenutno smo na robu globoke preobrazbe in naše staro dojemanje Evrope z deklariranimi visokimi ideali se drobi pred našimi očmi. Mimo so dnevi, ko smo poslušali predavanja o svobodi in demokraciji, Evropa se ne more več razglašati za varuhinjo človekoljubnosti in miru. In razblinja se iluzija, ki so jo ustvarile evropske kulturne in umetniške elite kot poskus, da bi popravile krivice med kolonialno zgodovino in jih priredile v prizadevanja za enakost, pravičnost in raznolikost. Fasada se kruši in razkriva grdo pravo podobo, ki od nekdaj preži pod njo.

Slovesno razglašena brezpogojna evropska podpora Izraelu med genocidom in »urbicidom« v Gazi kaže, da njena zgodovinska vnema za imperialno kolonizacijo ter rasizem sploh ni presahnila. V napadu na Gazo je Evropa stopila na stran Združenih držav Amerike in podprla izredne razmere v Gazi z utemeljitvijo, da predel nadzoruje teroristična organizacija, Hamas. Takšna razglasitev je bila nujna, da se je izraelska in evropska kolonialna vojna lahko razširila in zajela vse palestinsko civilno prebivalstvo v Gazi, da se lahko opravičujejo vse grozote, ki se dogajajo in smo jim priča, a so nedvomno v nasprotju z mednarodnim pravom.

Palestincem ni bila le odvzeta pravica do samoodločbe, upora in osvoboditve izpod izraelskega kolonializma, temveč so tudi preganjani, ker nimajo več pravice do svobode, izražanja, protestiranja, zasebnosti in nedotakljivosti svojih domov ter sosesk. Izredni status Palestine in palestinskega izvora so še dodatno okrepili, saj je v nemilost zunaj svojih meja padlo celo njeno ime, ne le prebivalci, le da tokrat ne z izgovarjanjem na terorizem, temveč na antisemitizem. Definicijo antisemitizma Mednarodne zveze za spomin na holokavst (z angleško kratico IHRA) in nemški zakon proti bojkotu, dezinvestiranju in sankcijam posredno in neposredno zlorabljajo za zatiranje kulturnega in akademskega izražanja mnenja v vseh evropskih državah. S temi orodji so v zadnjih petih letih omejili sodelovanje Palestincev, Arabcev, muslimanov, izraelskih levičarjev in judovskih umetnikov, ki so nasprotovali izraelskemu naseljenskemu kolonializmu in podpirali palestinski osvobodilni boj. Primer, ki izstopa, je lanska razstava Documenta v Nemčiji, zaradi katere so kuratorje in tudi več umetnikov ter skupin obdolžili antisemitizma, ker so kritizirali izraelsko vlado in podprli gibanje, ki nasprotuje zakonu proti bojkotu, dezinvestiranju in sankcijam. Direktorica Documente Sabine Schormann je zaradi tega morala oditi in z razstave so umaknili več umetniških del.

Kako ironično zveni najnovejša objava Documente v zvezi s simpozijem, namenjenim razpravi o posledicah holokavsta in kolonializma za sodobni čas. To selektivno politično stališče in razglašeni aktivizem sta očitno globoko vpeta v nastajajočo neoliberalno politično kulturo, v kateri nakupuješ in izbiraš s polic, ki ustrezajo tvojemu političnemu programu, vse ostalo pa zavržeš.

Posledic te nevarne politične agende na globalno kulturno pokrajino ni mogoče spregledati, saj duši umetniško in akademsko izražanje glede palestinske tematike v Evropi. K temu še dodatno pripomorejo svarilni primeri kaznovanja, na primer prekinitev predavanj, zapiranje razstav, odpovedi koncertov in gledaliških predstav zaradi domnevnega antisemitizma. Svoje sta prispevala še javno sramotenje in kultura izključevanja v medijih ter na družbenih omrežjih, kar še poglablja pritisk na kulturne in akademske ustanove, da samocenzurirajo svoje programe tako glede vsebine kot sodelujočih.

Prizadevanja, da bi izbrisali zgodovino Palestincev ter njihovega boja za osvoboditev in utišali pozive k njihovi svobodi, dodatno institucionalizira evropska desnica. Skrb zbujajoč in vse izrazitejši trend prodira v akademske in kulturne ustanove, v katerih na vplivne položaje imenujejo posameznike, ki jamčijo za uresničevanje in normalizacijo cenzurnih mehanizmov. Kdor nasprotuje takšnim ukrepom, tvega celo izgubo položaja. Zadnji primer je prekinitev delovnega razmerja Davidu Velascu iz Artforuma, potem ko je objavil javno pismo umetnikov, akademikov in kulturnih delavcev v podporo svobodni Palestini, ki ga je podpisal tudi sam.

Instrumentalizacija pogojenega financiranja evropskih akademskih in kulturnih ustanov v zadnjem desetletju je postala najpomembnejše orodje za discipliniranje in zagotavljanje skladnosti s tem, kar velja za politično sprejemljivo in ostaja v mejah definicije antisemitizma Mednarodne zveze za spomin na holokavst.

V tem zgodovinskem trenutku se srečujemo s številnimi vprašanji o politikah, ki pretresajo temelje etike in vrednot, za ohranjanje katerih si iz vsega srca prizadevamo vsak dan. Kako le je mogoče, da v 21. stoletju prek definicije Mednarodne zveze za spomin na holokavst in nemškega zakona proti bojkotu, dezinvestiranju in sankcijam zaščito v Evropi uživa le en narod, prek podobne zakonske zaveze pa tudi v ZDA?

Kako lahko še zaupamo evropskim kulturnim in akademskim ustanovam, če pa normalizirajo odkrito zapostavljanje nekaterih ras ter narodnosti in podpirajo kaznovalne ekonomske ter politične ukrepe, ki cenzurirajo njihovo delo in normalizirajo uvajanje etičnih protislovij, kot je definicija antisemitizma Mednarodne zveze za spomin na holokavst?

Kako naj verjamemo vsem trditvam o dekolonizaciji, vračanju zaplenjenega premoženja, vojnih odškodninah in zavzemanju za spreminjanje zakoreninjenih kolonialnih okvirov znanja, ki ga razglašajo evropske akademske in kulturne ustanove? Kako lahko za etično velja širjenje prav tega zgodovinskega kolonialnega znanja s tem, ko spoznanja o izvoru koloniziranih narodov, kot so Palestinci, odrivamo na rob in celo tiho opazujemo njihov izbris?

Kako lahko selektivno trdijo, da so na čelu preobrazbe sveta z opolnomočenjem glasov prvotnih prebivalcev in z omogočanjem marginaliziranega zornega kota, da se ustvarjalno rekonstruira kolonialna zgodba z zornega kota tistih, ki so jim zgodovinsko odvzeli pravico odločanja? In kako potemtakem lahko verjamemo v te projekte, za katere trdijo, da razgrajujejo zgodovinsko dinamiko med imperiji ter koloniziranimi narodi in se spoprijemajo z vprašanji globalnega pomena, kot so množične imigracije, marginalizacije, neenakost in rasno razlikovanje?

Svet opazuje in zgodovina nam bo sodila na podlagi našega odziva v tej krizi. Vaši krizi.