Plošča / Taylor Swift: 1989 (Taylor’s Version)

+ + +

Aktualna kraljica popa je vajeti vzela v svoje roke. Koncertni celovečerec The Eras Tour, ki si ga je prav zdaj mogoče ogledati na velikih platnih po vsem svetu in je v hipu postal najbolj gledani koncertni film vseh časov, pevka distribuira v lastni režiji, mimo mašinerije velikih filmskih studiev, kar je za filmsko industrijo malodane revolucionarna poteza. Sočasno poustvarja svoja zgodnja dela, saj izvirni posnetki s prvih šestih plošč niso v njeni lasti, temveč na njih sedi menedžerski mogotec Scooter Braun, ki jih je kupil od njene nekdanje založbe. Pri vsem skupaj je fascinantno že to, kaj vse je pevka pripravljena narediti, da se izmota iz okovov slabe pogodbe.

Trma in trud se ji več kot obrestujeta. Nova verzija prelomne plošče 1989 je na dan izida na Spotifyu postala v enem dnevu največkrat predvajana plošča, kar osem skladb z albuma pa trenutno krasi Billboardovo lestvico desetih najbolj poslušanih komadov v ZDA. Prenovljene različice skladb so pravzaprav kloni izvirnih posnetkov in so z njimi skoraj identične, razlikujejo se predvsem v naravi zvočne slike – sproducirane in zmiksane so v še bolj pedantno zloščeni in stadionsko pompozni maniri kot izvirniki, a razlike bodo verjetno zaznala le najbolj izurjena ušesa in jih bodo opazili le največji poznavalci pevkinega opusa. Najočitnejša dodana vrednost so nove, še nikoli slišane skladbe, ki leta 2014 niso prišle v končni izbor. Ko staro in novo različico plošče poslušamo drugo za drugo, pa se zdi, da te tako imenovane skladbe iz trezorja, ki bodo zvesti vojski fenov sicer vsekakor polepšale dan, le dodatno napihnejo že tako rahlo prenapihnjen album; to je maratonska plošča, ki traja skoraj uro in pol.

Od vseh plošč v seriji »Taylorinih verzij« je 1989 daleč najpomembnejša: to je bil za pevko mejnik, s tem albumom se je iz countryjevske kantavtorice, ki se je sicer že od začetkov očitno spogledovala s sladkobnimi pop napevi, preobrazila v vodilno superzvezdo, tovarno hitov številka ena. Večinoma je opustila brenkanje na kitaro (le začasno, saj zadnja leta ustvarja predvsem intimne in spokojne folkovske balade) in se udomačila v sintetičnih zvokih, precej nostalgičnih po osemdesetih letih, rahlo pa tudi po času na prelomu tisočletja. Zasluge za učinkovitost »nove« formule gre pripisati predvsem švedskemu producentu Maxu Martinu, velikanu glasbene industrije, ki je odgovoren za zajeten del največjih pop uspešnic zadnjih petindvajsetih let, kar pojasni, zakaj je plošča že pred desetletjem zvenela precej znano in standardizirano. A ta generičnost še zdaleč ne izpodbije dejstva, da je Taylor Swift izjemno nadarjena za skladanje nalezljivo spevnih refrenov, ki se nam zares trdovratno zažrejo v podzavest in tam ostanejo za vselej.