Ustavimo vojno!

Živimo v svetu vojn! V svetu, kakršnemu se je človeštvo želelo izogniti ob tragičnih izkušnjah druge svetovne vojne. Zato so Združeni narodi v ustanovno listino svoje organizacije, najboljše, kar si je bilo takrat mogoče omisliti, zapisali, da se združujejo, ker želijo prihodnje rodove zavarovati pred strahotami vojne. Bila je to napoved novega sveta, ki bo temeljil na miru, na svobodi vseh narodov, na spoštovanju človeka in njegovega dostojanstva.

Takšnega sveta že dolgo ni! Ni še niti dobro zaživel, ko ga je začela spodjedati vojna v Koreji. Od takrat svet, v katerem živimo, ni želeni svet miru, ampak je svet vojn. Govorica orožja je bila glasnejša od govorice miru. Ravnovesje orožja, moči in strahu pa je vendarle dovolj dolgo uspevalo vzdrževati krhka obdobja miru.

Evropa ni izjema. Volja evropskih držav, reševati spore po mirni poti po načelih, zaobjetih v helsinški listini, ni bila dovolj močna, da bi zmogla preprečiti vojne, ki so sledile nasilnemu razpadu Jugoslavije. Organizacija za mir in sodelovanje (OVSE), ki je otrok helsinške listine, ustanovljene za mirno reševanje sporov, prav tako ni premogla dovolj volje in moči, da bi preprečila in zaustavila vojno, ki jo vodi Rusija proti Ukrajini. Pod pritiski in ob medsebojnem izigravanju velesil, samozazrtih v merjenje moči v tekmi za prevlado v svetu, so Združeni narodi in OVSE izgubili dušo, odpovedali so, svojega poslanstva jim ni uspelo uresničiti in ga ne izpolnjujejo. Niso preprečili vojne!

Tudi danes tega ne zmorejo. Razmerja med velesilami se v boju za prevlado vzpostavljajo z velikimi napetostmi, v katerih te ne prevzemajo odgovornosti za mir, ki bi bila sorazmerna njihovemu vplivu in moči. Je v razmerah, ko so prav države, ki so prve poklicane varovati mir in imajo zato poseben položaj in moč odločanja v Varnostnem svetu OZN, posredno in vse bolj tudi neposredno zapletene v najtežje konflikte in vojne, sploh realno govoriti o mirnem reševanju sporov in uporabi mehanizmov, ki so ustvarjeni za ohranitev miru? Ob ZDA to vse bolj očitno počne tudi Rusija. Pri prizadevanjih za svojimi strateškimi geopolitičnimi interesi odmišljajo žrtve, genocide in nepovratna poškodovanja okolja.

Morebitna ponujena posredniška vloga teh držav, njihovo sklicevanje na mednarodno vojno in humanitarno pravo, na etiko, njihovo obžalovanje morije otrok in žena, kakršno vidimo tudi v Gazi, postajajo zato vse manj verodostojni in iskreni.

Kljub temu pa je posredovanje pri reševanju konfliktov in preprečevanju vojn želeno in lahko tudi učinkovito. Izkušnja Slovenije na poti njenega osamosvajanja temu pritrjuje. Ves čas si je prizadevala za mirno razdružitev nekdanje skupne države in pozivala k posredovanju mednarodne skupnosti. Pri tem je vztrajala tudi pred izbruhom konfliktov in vojn na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Posredniška vloga Evropske skupnosti je s svojimi zahtevami po prekinitvi spopadov skupaj z mirovno konferenco nakazala pot za mirno razrešitev konflikta. V bistvu je pritrdila predlogu Slovenije. Danes so nekdanje republike samostojne države, ki se med seboj priznavajo in tudi sodelujejo. S pogledom nazaj bi lahko trdil, da če bi Slovenija s svojimi predlogi uspela prej, bi bili odnosi na tleh nekdanje Jugoslavije osvobojeni marsikaterega bremena medsebojnih sovražnosti, grozodejstev in uničenj, ki so jih prinesle vojne.

Tudi danes se je vredno boriti za mir, aktivno in tvorno. Vredno je povzdigniti glas proti vojni in spodbijati vojno, tako kot to zahteva tudi naša ustava. Treba je soočati netilce vojne z dejstvom, da je vojna tudi njihov poraz. Danes je človeštvo pred povsem novimi civilizacijskimi izzivi. Nove tehnologije prinašajo nove, povsem drugačne odgovornosti, celo odgovornosti za življenje na planetu Zemlja. Soočanje z njimi je mogoče le v svetu brez vojne, v sodelovanju vse človeške skupnosti. Zato vsak glas za mir šteje. Tudi glas malih držav. Tudi Slovenije.