Mir ljudem na zemlji

Devetnajsto stoletje je bilo stoletje produkcije, 20. stoletje organizacije, 21. stoletje pa je stoletje orientacije. Eno od orientacij zaznamuje »vrnitev Religije«; njeni glasniki so pravoslavni Putin, katoliški Biden, pa tudi muslimanski Hamas in starozavezni Netanjahu. Vsi so prežeti z bibličnim upravičenjem, z vnaprejšnjim opravičevanjem pokola, ki ga je po ukazu Boga nad drugače mislečimi oziroma verujočimi izvršil Mojzes, utemeljitelj bratomornih, s tem pa tudi državljanskih in vseh drugih vojn.

V to skupino spadajo tudi slovenski škofi, ki so iz preambule ustave Republike Slovenije izrinili svetost življenja in človekovo dostojanstvo. Njihovo podskupino sestavljajo poklicni teologi, ki zagovarjajo kolaboracijo Boga s Satanom in znotraj nje pristajajo na poboj Jobovih otrok. Posebej radi citirajo Jobov odziv na ženin ugovor, na zahtevo matere njunih otrok, naj takšno početje Boga zavrne (Job 2,9): »Ali se boš še oklepal svoje popolnosti? Boga prekolni in umri!« Job, ki se ne more izviti iz strahospoštovanja do Boga, jo nadere: »Govoriš, kakor bi govorila katera od nespametnih žensk.« In je na koncu zaradi takšne drže od Boga tudi bogato nagrajen (Job 42, 10): »In Gospod je dvakratno povrnil Jobu vse, kar je imel prej … Gospod pa je poslej Joba blagoslavljal še bolj ko prej. Imel je štirinajst tisoč ovac in šest tisoč kamel, tisoč parov volov in tisoč oslic. Imel je sedem sinov in tri hčere.« Bržkone mu je Bog pred novimi otroki priskrbel tudi novo ženo. O pobitih otrocih, največjih žrtvah, pa nič.

Z vidika svetovnega etosa in njegovih temeljnih vrednot (svetosti življenja, posvečenosti mrtvih, človekovega dostojanstva in zlatega pravila etičnosti) je teološko zagovarjanje vero-nauka, ki izhaja iz Jobove zgodbe, neetično. Saj domnevne moralne teologe kot apologete svetohlinsko sprevržene religioznosti spreminja v ideologe amoralnosti. Zato od njih pričakujem, da bodo doumeli svojo zgrešeno vlogo, v imenu etične orientacije podprli izjavo Komisije za človekove pravice pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, skratka, se od vojnohujskaške naravnanosti »Religije« zaobrnili k etičnosti mirovniške drže: k zavračanju vojne in pobijanja, na prvem mestu prav ubijanja otrok.