Kras po požaru

O požarih najlaže pišemo v času jesenske moče, tako kot o suši pozimi, saj časovna odmaknjenost prida objektivnost in treznost razmišljanja. Požari na Krasu lani poleti so namreč sprožili številna razmišljanja, mnenja, pobude, načrte in že konkretne aktivnosti na požariščih. Zdaj, ko se je to – za prebivalce Krasa nadvse težko – obdobje že nekoliko odmaknilo, je čas, da se ozremo na pogorelo kraško krajino, njeno dinamiko in identiteto, z nekoliko distance in z očmi znanstvenikov, ki se s Krasom ukvarjamo in o njem pišemo. Posebej me je k temu pisanju spodbudil Načrt sanacije gozdov, poškodovanih v požaru, ki ga je izdelal Zavod za gozdove Slovenije; v njem je vizija Krasa obravnavana zelo enostransko, to pa je spodbudilo poglobljeno razmišljanje botanika in krajinskega ekologa.

Ko sem na začetku devetdesetih letih po Krasu vodil belgijske študente in smo naleteli na pogorišče, je bilo prvo vprašanje njihovega profesorja, ali je požiganje suhih travišč del našega naravovarstvenega upravljanja. Debelo sem pogledal, saj takrat pri nas še ni bilo govora o kakšnem naravovarstvenem upravljanju habitatov – poznali smo košnjo in pašo zaradi ekonomskih potreb prebivalcev. Vendar smo v razpravi potegnili na plan, da je veliko rastlinskih vrst v kraški gmajni stepskega ali mediteranskega izvora in da so to rastline, ki so z obliko, anatomijo in razmnoževalnim ciklom prilagojene na ogenj. Naravni požari so v pravem Sredozemlju ali v pravi stepi naravni pojav in rastline so se v dolgi evoluciji nanj prilagodile. Lastne raziskave na Vremščici so pokazale, da je biomasa travniške vegetacije dvakrat večja pod zemljo kot nad zemljo, kar zelnatim trajnicam zagotavlja velike možnosti preživetja po požarih, zaraščajoče se grmovje pa v požaru zgori. Nekatera semena celo vzkalijo le, če so pred tem prišla v stik z ognjem.

Toda ker smo samo ljudje, gledamo ogenj s človeškimi očmi: ogenj je bil vselej človekov sovražnik, v nekem smislu pa tudi zaveznik. V lanskem požaru na Krasu je hudo prizadel lokalno prebivalstvo, ogrožal lastnino in celo življenja.

Kras je do danes postal zelen, bujen, prišla je divjad, ljudje nabirajo šparglje in gobe. Negozdne površine – vrstno bogati travniki in pašniki – so ostale v fragmentih.

V medijih so se po lanskem požaru pojavljali različne zamisli in načrti za »sanacijo« požarišč. Med njimi so bili strokovno utemeljeni tisti, ki so pravilno ugotavljali, da pogozdovanje s črnim borom ne pride več v poštev, saj v desetletjih borov sestoj postopoma ustvari podrast listopadnega pionirskega gozda, ki začne postopoma nadomeščati sam črni bor. V zvezi s »sanacijo« pogorišč so se po požaru pojavili tudi samozvani »zeleni strokovnjaki«, ki (še vedno!) predlagajo odmetavanje paketkov semenskih mešanic, celo z letalniki. Semenske mešanice? Od kod? In kaj bi vsebovale? Te lahko trajno spremenijo in homogenizirajo vegetacijo kraške gmajne, ki se je v enkratno združbo v odgovor na mikrorelief in mikroklimo oblikovala stoletja … in se bo po požaru obnovila sama. V zadnjem času se pri obnovi cvetočih travnikov pojavlja trend vnašanja semenskih mešanic, ki pa so lahko tujega izvora, semena, nabrana v drugih državah, z drugimi vrstami in sortami rastlin, ki pri nas niso avtohtone in lahko na hitro spremenijo vrstno sestavo in osiromašijo avtohtono rastlinstvo. Vzkalijo v na videz res pisano cvetoče travnike, a le kot okras, za oko. Semenske mešanice morajo biti naravne, avtohtone in uporabljene lokalno. Še dlje so šli samozvani »strokovnjaki«, ki so propagirali »sadilne kroglice« s semeni zdravilnih rastlin, posebej še enoletnega pelina (Artemisia annua). Naj kraška gmajna po požaru postane umetno zasejani vrt zdravilnih rastlin? V nekaterih delih Srednje Evrope enoletni pelin že velja za tujerodno invazivno vrsto. Bodo »strokovnjaki« na Kras sejali invazivne rastline?

Žal pa je neprijetno presenetil tudi Načrt sanacije gozdov, poškodovanih v požaru, ki ga je izdelal Zavod za gozdove Slovenije in sprejelo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki kljub številnim drugačnim pogledom biologov, naravovarstvenikov, pa tudi zgodovinarjev, etnologov, arhitektov prav nič ni upoštevalo njihovih mnenj. V načrtu sanacije predvidevajo pogozditev nekdanjih travniških površin, v desetletjih zaraslih z gozdom, pri tem pa so predvideni celo »eksperimenti« sajenja in sejanja za Kras eksotičnih vrst, kot so vednozelene vrste – hrast črničevje, zelenika, jagodičnica, pa tudi oplutnik, mandljevolistna hruška (ne »hrušica«, kot je napačno zapisano v načrtu) in judeževec ( jadikovec). To so za Kras tujerodne vrste, katerih sajenje bi pomenilo podoben »gozdarski eksperiment v naravi«, kakršen je bilo pogozdovanje s črnim borom v 19. stoletju ali pa na primer sajenje ameriške duglazije po Sloveniji po drugi svetovni vojni.

Toda kaj storiti s pogorišči, ko Kras prizadene obširen požar? Za odgovor se moramo nekoliko zazreti v preteklost. Pred obdobjem človeka je bilo območje pokrito z gozdom; verjetno je bukev segala precej bliže morju kot danes. Ker pa je bil Kras že v neolitiku dokaj gosto poseljen in je bil vedno tudi prehodno ozemlje na poti z vzhoda na zahod, se je krajina že pred antiko »odpirala« za pašo živali in v obrambne namene. Zaradi paše, poljedelstva in naseljevanja se je krajina precej »odprla« v času rimskega imperija, ko so nekdanji gozd nadomestile travnate površine: gozdne čistine so bile sopomenka za civilizacijo. Vrhunec ogolelosti je Kras dosegel v srednjem veku, k čemur sta pripomogla nenadzorovano izsekavanje za gradbeni material in kurjavo, pa tudi nomadska paša. Vodna in vetrovna erozija je odnesla že tako plitke plasti prsti in Kras je ogolel. Kraška krajina je s tem dobila svojo značilno identiteto, ki jo gradijo različni elementi, med njimi najpomembnejši kamen – apnenec.

Prav takšna, razgoličena, kamnita in odprta krajina je prispevala k oblikovanju krajinske identitete Krasa. Takšno jo opisujejo Valvasor in popotniki, ki so potovali iz Srednje Evrope v Trst, najprej s poštnimi kočijami, nato z na novo zgrajeno Južno železnico v 19. stoletju. »Kamnita puščava« je spomladi zacvetela v stoterih barvnih odtenkih, poleti zadišala od aromatičnih rastlin in nato porumenela … ta »sekundarna stepa« na robu Sredozemlja je v stoletjih in tisočletjih postala ena vrstno najbogatejših združb v Evropi, saj je mešanica stepskega, ilirsko-dinarskega, sredozemskega in srednjeevropskega rastlinstva. Danes pa so kraška travišča tudi kvalifikacijski habitat za opredeljevanje območij Natura 2000.

Toda podoba krajine, ki jo soustvarja človek, ne more biti statična: krčenje gozdov in vračanje gozda po opustitvi rabe (zaraščanje) sta se v zgodovini pojavljala v ciklih, kar dokazujejo tudi pelodni diagrami. Začenši s čistinami v rimskih časih, degradacijo in celo dezertifikacijo v srednjem veku in opuščanjem rabe v 20. stoletju. O tem pričajo kartografski podatki za zadnjih 250 let, ki kažejo, da je bil na pilotnem območju klasičnega Krasa v Sloveniji gozd v preteklosti močno izkrčen – delež travišč se je od druge polovice 18. stoletja do leta 2014 zmanjšal z 82 odstotkov na 22 odstotkov, delež gozda pa povečal s 17 odstotkov na 73 odstotkov. Pri tem so bile za leto 2024 kot travniške površine upoštevane tudi tiste, ki niso več v rabi, vendar še niso zaraščene. Če pa upoštevamo le travišča v redni rabi, kjer poteka košnja ali paša, je ta delež le 12 odstotkov.

Večji del pogorelega gozda bo zelo hitro spet zaraščen zaradi naravne vegetacijske sukcesije. Toda kolikor se le da, bi bilo dobro, če bi se vrnila odprta travišča.

Te spremembe so vplivale in vplivajo na mikroklimo in regionalno klimo, vetrni režim, obseg in razširjenost negozdnih habitatov z veliko biodiverziteto (rastlin, žuželk, ptic), pa tudi proizvodnjo tradicionalnih kmetijskih pridelkov ter na način življenja lokalnih skupnosti nasploh. Podoba Krasa ni več v skladu z izoblikovano krajinsko identiteto: Kras je postal zelen, bujen, prišla je divjad, ljudje nabirajo šparglje in gobe. Negozdne površine – vrstno bogati travniki in pašniki – so ostale v fragmentih, pa še ti se zaradi opuščanja rabe spreminjajo v visoko steblikovje oziroma gozdni rob. V eni od naših študij je bila hitrost zaraščanja travišč ocenjena na 2,2 kvadratnega kilometra na leto; takšna hitrost bi povzročila širitev obsega gozda na 88 odstotkov površine celotnega omenjenega območja do leta 2075 in leta 2100 bi širitev dosegla 90 odstotkov. Kar zadeva ohranjanje travniških habitatov Natura 2000, trendi niso ugodni, saj je bilo v le desetih letih po vstopu Slovenije v EU, od leta 2004 do 2014, izgubljenih kar pet odstotkov travišč z visoko biotsko vrednostjo.

Zato se na tej točki velja zamisliti: kraška krajina ima torej svojo značilno identiteto, ki odraža identiteto ljudi in narave v enkratnem prepletu, ki zrcali svojevrstno estetiko, pomeni blagovno znamko, ustvarja lokalne proizvode, navade in običaje, ti pa ponovno oblikujejo življenjske prostore (habitate) rastlin in živali ter njihove združbe in gradijo naravno okolje. Zakaj torej ne izkoristimo trenutka in ne ohranimo nekaj kamnite kraške gmajne, ki smo jo v zadnjih stoletjih in desetletjih tako ali tako pravzaprav večinoma že izgubili?

Menim, da bi požarišča morali izkoristiti predvsem za revitalizacijo kraške gmajne, pašnih površin in travnikov, saj smo jih preveč izgubili s procesom naravnega zaraščanja po opustitvi rabe. Treba je vedeti, da so gozdovi v drugi polovici 19. stoletja pokrivali samo približno tretjino današnjega ozemlja Slovenije. Površina gozdov se kot posledica opuščanja kmetijske rabe in zmanjševanja poseljenosti podeželja povečuje že dobrih 120 let. Delež gozda je tako s 36 odstotkov leta 1875 oziroma 48 odstotkov leta 1961 narasel na 56 odstotkov leta 2000.

Nekaj projektov je bilo na Krasu že uresničenih v smeri ohranjanja travišč (na primer Kras RE:VITA). Z mehanizmi Skupne kmetijske politike je Slovenija pred leti izvajala ukrep »čiščenja« zaraslih travniških površin, vendar ni bil dodelan, saj je večinoma ostalo le pri »čiščenju«. Še pred desetletji sem moral po »kraški sir« na italijansko stran Krasa, saj ga pri nas ni bilo dobiti; zdaj se je ponudba izboljšala, drobnica in živina se je marsikje vrnila, vendar je še veliko možnosti za razširitev ponudbe. S preprečevanjem zaraščanja pa bi zadostili tudi ohranjanju habitatov Nature 2000 – kraških suhih travišč, ki postajajo vse bolj razdrobljena, kar negativno vpliva na populacije rastlin, žuželk in travniških ptic. Kraška gmajna je namreč kvalifikacijski tip habitatnega tipa »vzhodnomediteranska suha travišča« za opredeljevanje in ohranjanje omrežja Natura 2000.

Z ohranjanjem kraške gmajne bi Krasu vrnili nekaj v stoletjih ustvarjene identitete, o kateri govorijo tudi arhitekti, etnologi in zgodovinarji, ki cenijo različne oblike vernakularne arhitekture – od najpreprostejših zavetišč za pastirje do cerkva, suhozide, tlakovane poti, ograjene izvire in kraške kale. Stotine kilometrov suhozidov ustvarjajo svojevrstno geometrijo krajine in habitate in koridorje za rastline in živali. Pri oblikovanju identitete sta človek in narava neločljivo povezana, posebej, če želijo Kraševci razvijati turizem in kulinariko na tradiciji in z lokalnimi izdelki.

»Kamnite puščave« 19. stoletja in opevanih širjav »cvetoče kraške stepe« 20. stoletja ne bo nikoli več. Moramo pa poskrbeti, da je bo ostalo vsaj za pošten vzorec.

Seveda se lahko vedno vprašamo, katera identiteta krajine je vredna več. Je to na primer »Valvasorjeva krajina«, identiteta krajine »naših starih staršev«, »našega otroštva« ali ta, ki jo gledamo z današnjimi očmi? Je več vreden gozd ali kraška travišča? Je Kras več vreden bujen in zelen ali suh in kamnit? Na to je težko odgovoriti, sploh, ker se raziskovalci izogibamo vrednostnim sodbam. Treba je prisluhniti različnim sektorskim pogledom, od urejanja prostora, varstva narave, kmetijstva, gozdarstva ... pa seveda domačinom, od katerih slišim, da »se pršut ne suši tako kot nekoč, saj je manj burje,« da »teran napada plesen, ker je več vlage,« in podobno. Po drugi strani pa na primer ostrolistnega beluša (divjih špargljev), ki ga zdaj ponuja vsaka gostilna na Krasu, pred sto leti skoraj ni bilo, saj je bilo gozda zelo malo. Nedavne etnobotanične raziskave v okviru projekta Kaštelir – prijavitelj je bila občina Komen – so osvetlile dejstvo, da je veliko uporabnih rastlin na Krasu precej nedavnega izvora. Kulturna krajina je plod stalne človekove prisotnosti, bivanja in dela, zato jo je bolje razumeti kot proces, ne kot produkt.

Večji del pogorelega gozda bo zelo hitro spet zaraščen zaradi naravne vegetacijske sukcesije; nekatere dele je morda celo smiselno pogozditi. Toda kolikor se le da, bi bilo dobro, če bi se vrnila odprta travišča, pri čemer volja domačinov po obnovi paše ne zadostuje, ampak morajo to potrebo uvideti tudi odločevalci, ki razpolagajo s sredstvi. Zeleni prehod v kmetijstvu ponuja idealne priložnosti za to. Pri tem je treba seveda budno spremljati potencialno širitev pajesena in drugih invazivnih rastlin. Razumljivo je, da se identiteta Krasa lahko s časom spreminja. Vendar tradicionalne krajinske identitete Krasa ne smemo popolnoma izgubiti: »kamnite puščave« 19. stoletja in opevanih širjav »cvetoče kraške stepe« 20. stoletja ne bo nikoli več. Moramo pa poskrbeti, da je bo ostalo vsaj za pošten vzorec. Tako kot borjači, šterne, suhozidi, kraške hiše je tudi odprta kraška gmajna del krajinske identitete, ki ne sme postati preteklost.