Zdravstvo kot pokop ali vstajenje vlade?

Težave v zdravstvu, ki jih državljani čutijo predvsem kot vse slabšo dostopnost do zdravnika in dolge čakalne dobe, se stopnjujejo več zaporednih vladnih mandatov, od pojava pacientov brez izbranega zdravnika po letu 2019 pa smo soočeni z največjo moralno krizo v zgodovini slovenske države. Sedanja vlada ni imela izbire, kot da njeno reševanje postavi v vrh svojih prioritet. Žal je ostalo samo pri obljubi. Vse doslej se je izogibala poimenovanju ključnih problemov in še manj njihovemu odpravljanju: neustavnemu znižanju normativov za družinske zdravnike, usodni napaki ustavnega sodišča, ki je koncesionarjem dovolilo ustvarjanje dobičkov iz javnega denarja, parazitiranju zasebnega zdravstvenega sektorja na javnem, odsotnosti normativov za delo specialistov, naraščanju neformalnega zasebnega sektorja na račun zdravnikov z dvojno prakso (dvoživk), nespoštovanju koncesijske zakonodaje; zatiskanju oči pred davčnimi optimizacijami v zasebnem sektorju itd; z eno besedo: privatizaciji in razgrabljanju javnega sektorja. Nepriznavanje pravih vzrokov je vodilo h klavrnim »reformnim« predlogom (digitalizacija, poskus podržavljenja ZZZS), ki jih je vlada umaknila; edini sprejeti ukrep (Zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema) pa se je razkril kot še en način pretakanja javnega denarja v žepe dvoživk in ga vlada kot neučinkovitega ukinja leto dni prej, kot je nameravala. Čakalne dobe so se v zadnjem letu še podaljšale, brez zdravnika je ostalo dodatnih deset tisoč pacientov. Zadnja številka: 142.000. Na prvi pregled pri specialistu čaka nedopustno dolgo 75.000 oseb oziroma 18.000 več kot leto poprej.

K temu je treba dodati še nesolidarno financiranje zdravstva, zaradi katerega revni državljani plačujejo trikrat večji odstotek svojih dohodkov kot najpremožnejši in pri katerem so enotne premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) zgolj vrh ledene gore. Državni zbor je hvalevredno ukinil doplačila; ukrep bi bil lahko zgodovinski, če ga ne bi poslanci koalicije izmaličili s tem, da so premije ohranili v obliki enako visokega obveznega prispevka, namesto da bi jih pretvorili v proporcionalno obdavčitev dohodka. Vlada je uvidela, da bo to morala popraviti, saj bi državljani prišli z dežja pod kap: ker se socialni prispevki ne štejejo v dohodninsko osnovo, bi celoten znesek 35 evrov plačevali samo najrevnejši, najpremožnejši pa polovico manj: 17,5 evra. In popravek smo dočakali. V novem interventnem zakonu, ki je prejšnji teden na pol naskrivaj prišel v enodnevno razpravo zgolj med posvečene deležnike, smo prebrali, da bo nominalni znesek ostal, ne bo pa se odšteval od davčne osnove, kar pomeni, da bodo tudi najbogatejši plačevali 35 in ne 17,5 evra. Vlada torej ohranja krivičnost premij, umaknila je samo krivico, ki jo je sama dodala ob ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Z dežja pod kap in nazaj. Ali naj bomo državljani za to hvaležni?

Nova ministrica je namesto reforme, karkoli je že pomenila, napovedala majhne korake in nekako tako lahko ocenjujemo tudi nov interventni zakon: majhni in pretežno smiselni ukrepi (razen prej omenjenega prispevka), ki pa ne bodo prinesli opaznega premika pri ključnih problemih. Še naprej vztraja brezbrižnost do 142.000 pacientov brez osebnega zdravnika. Še naprej ostaja tiha spodbuda prehajanju javnih zdravnikov v zasebni sektor.

Neverjetna je moč sprege med kapitalskimi elitami in zaporednimi vladami Mira Cerarja, Marjana Šarca, Janeza Janše in Roberta Goloba, da nikakor ne zmorejo državljanov pravično obdavčiti z zdravstvenimi dajatvami. Neverjetna je sprega med zasebnim zdravstvenim sektorjem in vlado, da ta ne zmore, verjetno pa tudi ne želi, zaustaviti privatizacije zdravstva. Če oblasti že primanjkuje empatije do stisk večine prebivalstva, ji ne bi smelo biti vseeno ob njeni trenutni javnomnenjski sliki. Nobenega dvoma ni, da ob sedanjem načinu reševanja zdravstvene krize ne bo dobila še enega mandata. Ima pa ta črna napoved tudi svetlejšo plat: če bo vlada začela reševati ključne zdravstvene probleme, naštete v prvem odstavku, če ji bo uspelo prepričati državljane, da se tega ne loteva s figo v žepu, in če ji bo nekatere ključne probleme uspelo rešiti, se ji za drugi mandat ni treba bati. Še vedno ji ostaja nekaj časa.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>