Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah

zadržan

Vsak diktator je bil najprej otrok.

Tale ne ravno infarktna predzgodba trilogije Igre lakote, v katerih je bilo dovoljeno pobijati otroke, prihaja ravno v pravem času – v času obleganja Gaze, v kateri je dovoljeno pobijati otroke. Če si Izrael. Tudi v Igrah lakote je bilo otroke dovoljeno pobijati pod določenimi pogoji – če nastopajo v televizijskem resničnostnem šovu, ultimativni obliki represije. Balada o pticah pevkah in kačah, ki je posneta po romanu Suzanne Collins in ki se dogaja v distopičnem povojnem Capitolu, štiriinšestdeset let pred Igrami lakote, je neskončno dolga, kot da je zgodba o izvoru Coriolanusa Snowa (Tom Blyth), bodočega pošastnega diktatorja Panema (bodočega Donalda Sutherlanda, če hočete), tako kompleksna in tako epska, da šteje vsak detajl. Saj vemo: moč korumpira, velika moč zelo korumpira, resentiment je gorivo avtokracije, elite se vedno fašizirajo. Napetosti je tu manj kot v srednji sklanjatvi. Coriolanus, kameleonski in plenilski potomec padle dinastije, v katerem se prelivajo Shakespeare, Freud in Orwell, je tu še najstnik, a mentor, manipulator in piarovec obubožane in muzikalične – agilne, odločne, neustrašne – Lucy Gray Baird (Rachel Zegler), Katniss Everdeen pred Katniss Everdeen, ukrojene za jubilejne desete »Igre lakote«, v katerih bo dovoljeno pobijati otroke. Okrutno, brutalno, brezobzirno.

Nasilje je spektakel, spektakel je nasilje – svet je strašljiv. In ja, kdor je videl Igre lakote, ve, da lahko diktaturo zlomijo le otroci. Toda vsak diktator je bil najprej otrok. In potem najstnik. Komu se ljubi biti dober? To te ne pripelje v filme. (kino)