Res, Predsednica?

Dragi Matevž, to pismo ni namenjeno tebi, saj nisi bil ravno razpoložen za dialog, ampak ga ponujam kot svoj zaključek najinega dopisovanja, ki si ga imenoval ”nadmudrivanje”, z neprijetno konotacijo južnjaškega jezika in južnjaške mentalitete, ki naj bi bila moja.

Po tvojem strastnem odobravanju geste odpuščanja mlade aktivistke s strani Predsednice sem te javno zaprosila za pravniško razlago okvirov svobode izražanja: ali namreč ima reakcija na neko izražanje stališča, kak poseben, denimo kronološko pogojen status ali mora recimo preteči določen čas, in koliko časa, da je reakcija dovoljena. Namesto odgovora, ki bi lahko bil ”ne vem”, ”ni pravno vprašanje”, ali ”obstoječi zakon zahteva preformulacijo” ali nekaj čisto drugega, sem dobila negativne ocene ne samo mene, ampak neke fantomske skupine, ki da ji pripadam: ”mi” sovražimo neumne in bi jim radi zmanjšali (enake) pravice, če zgostim tvoje pripombe. Poskusila sem na različne načine spodbijati to tvoje prepričanje – izognila sem se edino temu, da te naredim smešnega, ker te preveč spoštujem. Ni delovalo. V zadnjem pismu si poskušal še s tistim res zadnjim odvetniškim trikom – da me toliko sprovociraš, da končno priznam, da sovražim neumne in jim zanikam pravice, predvsem pa svobodo izražanja. Popolnoma si me prepričal: naloga vseh, ki nismo desnica, je, da (brezplačno) izobraževanje vseh postavimo ne samo kot cilj, ampak kot osnovno metodo ustvarjanja drugačne družbe. In za tvojo potrditev mojega stališča sem hvaležna.