Napoleon

zadržan +

Krona.

Živimo v dobi filmskih biografij, a tudi v dobi wikipedie. Kako gredo filmske biografije, vemo – wikipedijsko. Le naštevajo dogodke: in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to. Napoleon, ki ga je posnel Ridley Scott, biograf Krištofa Kolumba, Robina Hooda, Hannibala Lecterja in hiše Gucci, je wikipedijski (s state-of-the-art fotografijo, scenografijo in kostumografijo), a obenem tudi tak kot Titanik – veste, kako se bo končal. Veste, da bodo Napoleona na koncu deportirali na Sv. Heleno, kjer bo omahnil – kot Michael Corleone na koncu Botra 3. Veste, da bo pred tem izgubil bitko pri Waterlooju. Veste, da se bo njegova invazija v Rusijo končala katastrofalno – požgal bo Moskvo, a žrtvoval skoraj pol milijona vojakov. Veste, da bo številne bitke – od Toulona do Austerlitza – dobil. Veste, da bo napadel Egipt. Veste, da se bo dal okronati za francoskega cesarja – in da si bo krono nataknil kar sam. Veste, da ga bodo zlomili pri Leipzigu in detronizirali. Veste, da ga bodo izgnali na Elbo. Veste, da se bo vrnil. In veste, da se bo nekje vmes poročil z Josephine, ki ga bo varala, in ločil od nje, ker mu ne bo mogla roditi potomca (ne, v Disneyjevih animiranih filmih tega ne vidite). Svojo vojsko bo odpeljal v enainšestdeset bitk, v katerih bo umrlo več kot tri milijone vojakov. Tu se lahko le vprašate: kaj je imel proti moškim? Zakaj jim je namenil tako grozljive, strašne, grizlijevske smrti? Zakaj jih je tako mučil? Hej, Rusi so jih nabili na drevesa! Ridley Scott zdaj pokaže, da so res »trpeli« zanj – in za njegov imidž in za njegovo karizmo in za njegov ego in za njegov libido. In vsi so bili tako lepo oblečeni, tako čudovito uniformirani – ja, v smrt so šli vedno brezhibno kostumirani. Nekaj fetišističnega, celo kempovskega je bilo v tem.

Toda Scott – tako kot vsi ostali Napoleonovi filmski biografi – ohranja resnoben, spoštljiv, pieteten obraz (ne, Napoleon ni dobil svojega Napalonija, svojega Chaplina), kot da Napoleonovi mitomanija, megalomanija, avtokratski patriotizem in Ojdipov kompleks ne kličejo ironije, artificielnosti, afektiranosti, pretiravanja. Napoleon, Stalin francoske revolucije (giljotiniranje Marije Antoanete je gledal iz prve vrste), je bil absurden, ker se ni zavedal svoje absurdnosti, smešen, ker ni zaznal svoje smešnosti, in kičast, ker ni opazil svojega kiča. Čakajte, da si krono natakne – na krono. Igra ga Joaquin Phoenix, toda tako, kot da misli, da je res Napoleon. Tako kot se Napoleon okrona za cesarja – in potem res misli, da je cesar. Njo, Josephine, ki se zaveda svoje seksualne premoči in ki se je z njim poročila iz finančnih razlogov (kot bi padla iz kakega romana Jane Austen), igra Vanessa Kirby – in Napoleon noče, da se umiva. Saj bo že čez tri dni doma! Če bi Napoleona posnel Yorgos Lanthimos, bi dobili Najljubšega. Če bi ga posnel Alex Cox, bi Napoleon in Josephine izgledala kot Sid in Nancy zgodnjega 19. stoletja. Ker ga je posnel Scott, smo dobili Commodusa, ki postane Maximus. A vendarle ga – zelo trendovsko – muči negotovost. Film ustvarja vtis, da je bil Napoleonov odnos z Josephine kompleksnejši od Napoleonovega odnosa z zgodovino – kar je približno tako, kot bi rekli, da je bil Hitlerjev odnos z Evo Braun prava zgodba II. svetovne vojne, ne pa holokavst. (kino)