Intervju / »Poezija je protistrup razdiralnosti«

Miljana Cunta, leta 1976 rojena pesnica, je bila dolgo urednica in kulturna producentka, med drugim je tudi programska vodja festivalov Vilenica in Fabula. Kot pesnica bralce navdušuje, prevzela jih je že leta 2010 s tankočutnim pesniškim prvencem Za pol neba. Letos je izšla njena četrta zbirka pesmi Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. Na lanskem, 22. Pesniškem turnirju je bila okronana za vitezinjo poezije, oktobra letos pa je bila kot literatka iz častne gostje Slovenije ena od govork na odprtju Frankfurtskega knjižnega sejma. Četudi se je pozornost medijev že kmalu po njenem nastopu preusmerila k filozofu Slavoju Žižku in njegovemu opozorilu na odnos Zahoda do izraelsko-palestinskega spora, je bil njen govor deležen občudujočih odzivov. Spregovorila je namreč o pesniški samoti, moči poezije v današnjem času in – nenavadno – zdravilnih učinkih poezije.

Na Frankfurtskem knjižnem sejmu ste govor začeli z mislijo: »Pesem se rodi v samoti. Človek lahko prehodi dolge poti, veliko doživi, ljubi in zapušča – a pred vsako pesmijo bo sam.« Samota? 

Samota, o kateri sem govorila v Frankfurtu, se mi zdi za ustvarjanje nujna. Samota kot puščava, ki prikliče potlačena čustva, skrite želje, take in drugačne misli. To ni vedno najlepši kraj, omogoči pa posebej zavezujoč uvid v najgloblje vzgibe v človeku. Dolga stoletja je bila samota samoumevna okoliščina ustvarjalnega človeka, danes ta okoliščina ni več tako samoumevna, tudi zato se mi je zdelo pomembno opozoriti nanjo. Umetnike nasploh radi vidimo kot kroniste družbenega dogajanja, ki se odzivajo na vedno nove zunanje dražljaje in izzive – in teh nikoli ne zmanjka. Tudi to je seveda potrebno in pomembno. Umetnik, tudi pesnik, mora imeti odprte oči, videti to, kar ga obdaja, videti pa mora še onkraj tega in vase. Če prvo prineseta budno spremljanje dogajanja in angažirana prizadetost ob krivicah, predsodkih, nasilju, drugo prinese samota.