Kultura / Punk, glas neodvisnosti in kritičnosti
Pregledna razstava v ljubljanskem Cankarjevem domu postavlja punk v središče alternativnih gibanj osemdesetih let, punk fotografijo pa predstavlja kot pomemben dokument
Barvna fotografija Siniše Lopojde je bila v tistem času bolj izjema kot pravilo.
© Siniša Lopojda
Kako današnji mladi generaciji TikToka, Instagrama, Facebooka in drugih družabnih omrežij razložiti, kaj je bil punk in zakaj se je sploh zgodil? Delni odgovor bi lahko našli na Wikipediji, kjer piše, da je bil punkrock protiinstitucionalno glasbeno gibanje, ki je vztrajalo od leta 1976 pa približno do konca osemdesetih let 20. stoletja. Angleški izraz punk pomeni gnil, ničvreden, tudi nesramen. Uporna britanska mladina si ga je nadela, da bi jasno pokazala razliko in že s samopoimenovanjem nakazala, da ima dovolj zlagane in spolitizirane utvare o lepoti in sreči, medtem ko je družbo stiskala za vrat neoliberalna thatcherjanska politika z nespametnimi rezi v gospodarstvo in z rastočo inflacijo. Delavski razred je »cagal« pod težo Margaretinih ukrepov. Punkerji so pokazali, da imajo dovolj družbene mimikrije, ki so jo uprizarjali politika, uradne družbene institucije in njihovi podaljški v takratnih medijih. Z gnevom so pljunili na obstoječo kapitalistično družbeno ureditev in postavili svoje vrednote, ustvarili drugačno glasbo in samosvoj estetski izraz ter zahtevali pravičnejšo družbo, v kateri bodo tudi oni imeli prihodnost.