Črni petek

za +

Praznik pohlepa.

Walter Benjamin je pred stotimi leti – v čudovito dokončanem nedokončanem spisu Kapitalizem kot religija – famozno poudaril, da je kapitalizem religiozni fenomen in da opravlja identično funkcijo kot nekoč religija, da torej lajša tesnobe, bolečine in nemir, ki so jih prej lajšale in pomirjale religije. Dalje, kapitalizem je kult – tako kot religija. Kar pomeni, da vse stvari dobijo smisel šele v odnosu do tega kulta. Dalje, kapitalizem je sistem za proizvajanje krivde in dolga. Kapitalizem človeka stalno navdaja z občutkom krivde. Le spomnite se: revni so sami krivi, da so revni. Brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Njihova vera v kapitalizem pač ni dovolj močna. Če ti ne uspe, če propadeš, če se zlomiš, če si nesrečen, če si razočaran, če si depresiven, potem si sam kriv. Nekaj podobnega oznanjajo religije: če uspeš, če imaš dobiček, če obogatiš, potem to pomeni, da si delal nekaj, kar je Bogu všeč, da si torej spoštoval božje postave in da si bil izbran. Dobiček je »znak«, da boš odrešen. Kapitalizem ljudi stalno zadolžuje – kot Bog. In ta dolg je, kot vemo, neodpisljiv, neizbrisljiv, večen. In neizbežen – kot Bog. In kot kapitalizem. Alternative ni.

In končno, ta kult je permanenten – vsakdo mora v njem sodelovati vsak dan, brez prestanka, brez predaha, non-stop. Vsak dan je glorifikacija kapitalizma. Kapitalizem ne pozna nedelje, prostih dni, ali bolje rečeno – za kapitalizem je vsak dan nedelja. Vsak dan je pojedina, no, požrtija. Kapitalizem ima vsak dan odprto – kot Bog. Tudi Bog ima odprto 24/7. Non-stop. Kot kapitalizem. Ne preseneča, da zahvalnemu dnevu – verskemu prazniku – vedno sledi prav »črni petek«, dan razprodaj, ultimativni kapitalistični praznik, ognjemet akcijskih cen in trošenja.

In šoker Črni petek – izvirno naslovljen Zahvalni dan (Thanksgiving) – izgleda kot ekranizacija Benjaminovega spisa Kapitalizem kot religija. Dogaja se v Plymouthu (Massachusetts), kjer so se leta 1620 z ladje Mayflower izkrcali prvi protestantski romarji in kjer se je potem odvrtel tudi prvi zahvalni dan – z zahvalno večerjo vred. V Črnem petku, poganjku »lažnega« filmskega napovednika iz Tarantino/Rodriguezovega šokerja Grindhouse (ki je »lažno« napovedal tudi filma Hobo with a Shotgun in Machete), zahvalnemu dnevu sledi črni petek – v vsej ironičnosti, grotesknosti in perverznosti te kopule. Pred trgovskim centrom, ki vsako leto na predvečer črnega petka priredi veliko akcijsko prodajo (s strašnimi, mamljivimi, osupljivimi popusti), se zbere množica navdušenih, nestrpnih potrošnikov, ki čakajo, da se vrata odprejo, toda ko vidijo, da je Jessica (Nell Verlaque), hči lastnika tega centra, skozi vhod za uslužbence spustila svoje prijatelje in prijateljice (Jalen Thomas Brooks, Tomaso Sanelli, Addison Rae, Gabriel Davenport in Jenna Warren, plus Gina Gershon), s čimer jim je omogočila prednostni nakup, porušijo ograjo, sprožijo stampedo in vdrejo v center, kjer se divje tepejo in grebejo in kjer brutalno gazijo drug po drugem. Prostemu trgu se zmeša. Kapitalizem doživi svojo totalno glorifikacijo, svojo ultimativno versko ekstazo – deregulacijo! Človek človeku potrošnik! Nekaj potrošnikov umre – in tudi po smrti še vedno objemajo televizorje in druge artikle, ki so jih pograbili. Akcijska prodaja je nasilje. Iz nje skoči njena notranja pošast, njen notranji grizli, njen notranji kanibal. Leto kasneje si Plymouth še vedno ni opomogel od te »zahvalne večerje«. Spet pride zahvalni dan, ki pa mu sledi res »črni« petek – zakrinkani morilec v romarskem kostumu začne pikantno, groteskno, grizlijevsko pobijati vse, ki so zakrivili lansko »nesrečo«. Včasih jih preseka, včasih jih odpre, včasih jih obglavi, včasih jih razžaga, včasih jih speče ali ocvre, včasih pusti, da kako navijačico napiči trampolin – včasih se zadovolji s sekiro. »Tokrat ne bo ostankov!« Šerif Newlon (Patrick Dempsey) pride vedno prepozno. Morilec, fantomski kritik pohlepa, požrešnosti in sebičnosti potrošniške družbe, ozaljšan z masko Johna Carverja, prvega guvernerja plymouthske kolonije, pri tem kakopak pretirava. Na pornografski način. Svoje žrtve pre-ubije. Nad-ubije. Hiper-ubije. Zelo priden je, storilen, delaven, domiseln, ustvarjalen. Nič ni viralnejšega od smrti. Nič ni fatalnejšega od vrnitve potlačenega.

Toda »John Carver« se lahko za vse te svoje stvaritve – remikse slasherja, splatterja in torture porna – zahvali Kriku in Noči čarovnic, Črnemu božiču in Petku trinajstega, Mori v Ulici brestov in Mojemu krvavemu valentinovemu, a tudi »sebi«, navsezadnje, Eli Roth, režiser Črnega petka, je posnel nekaj šokerjev (Krvavi hostel, Cabin Fever, Zeleni pekel ipd.), ki jih je morilec očitno videl. Po znižani ceni. V klišejih tako blazno uživa kot Slovenci v ljudskih rekih. (kino)