TV komentar / Samozavest ali prevzetnost?

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je nadstandardna političarka. Že preprosto zato, ker ni tako ista in enaka kot večina slovenskih politikov, ne nazadnje jo drugačno dela že – za politični prostor tu in v svetu – drobni nosni pirsing. Pač, to je v tem političnem prostoru drugačno. A seveda ne gre le za to: zanjo sta značilna sodoben način govora in tudi neka čista samozavest, ki jo je izkazala, še preden je postala političarka. Prav za to gre: kot pogumno in odločno smo jo spoznali, še preden je postala političarka, zato smo – verjetno kar skupaj z njeno stranko – pričakovali, da bo alternativka tudi ostala. A njeno vedenje je skozi funkcijo žal postalo prevzetno in mnogokrat oblastno. Saj je bila ta nonšalanca čisto zabavna, ko je bila eden od nas, zdaj, ko je funkcionarka z avtom, varnostniki in ostalo minljivo dvorsko navlako, pa je to vedenje za slehernike zgolj neprijetno. Deluje kot bogataška žena prostaških manir in polne denarnice – takole bi jo človek na hitro ocenil, če bi jo srečal na primer na predstavi v Cankarjevem domu. Je že tako, da je moč test človeka: in kdor ne dojame, da višja ko je funkcija, več skromnosti od njega zahteva, je videti – pač slabo. In na tem testu jih tudi največ pade.

Glede na to, da je bil pogovor Tanje Starič in Gregorja Drnovška z Urško Klakočar Zupančič dogovorjen, smo seveda od nje veliko pričakovali. Da nam bo namreč v diplomatskem jeziku in v nekih še vedno razumljivih šifrah razložila, kakšna so razmerja v Svobodi, zakaj je odstopila kot podpredsednica stranke, kaj meni o predsedniku stranke in vlade Robertu Golobu ... Veliko priložnosti, veliko stvari se sprašujemo, išče se veliko odgovorov. A Urška Klakočar Zupančič je na vsa vprašanja o dogajanju v stranki, koaliciji in vladi odgovarjala z besedami, da tega ne bo javno komentirala in da naj svoja dejanja komentira vsak sam, kot da je politična stranka, bomo uporabili kar njen pravni jezik – pač subjekt zasebnega prava, ki mu ni treba v javnosti pojasnjevati svojega dogajanja ali odločitev. No, naj pomagamo predsednici državnega zbora: ja, res je. Ampak ta javnost je tista, ki je tej stranki dala glasove (pač dobršen del javnosti), ta javnost je tista, ki financira delovanje te stranke. In zato se pač stranke, ko se jim zdi, da jim res ni treba nič razlagati in da se gredo lahko pred javnostjo takšno zaprto igro, pošlje na smetišče zgodovine. Tako to naredi javnost. Toliko je torej Svoboda in z njo poslanka Urška Klakočar Zupančič subjekt zasebnega prava. Saj morda bi nam bilo lažje, če ne bi pred nami sedela Urška Klakočar Zupančič, ki smo jo spoznali kot žensko brez dlake na jeziku, odločno, močno, nepreračunljivo.

Edino, kar smo res izvedeli, je, da izključeni član Svobode Robert Pavšič ostaja zaposlen v njenem kabinetu. Zakaj in kaj s tem sporoča, nam seveda ni razložila. In prav to je tisto, kar naredi vse skupaj tako neresno. Izvedeli smo le, da eden drugemu nagajajo. Naj bi se mi v tem boju najmočnejših v državi solidarizirali z eno stranjo in Urško Klakočar Zupančič razumeli kot alternativko Golobu? Kako, če si ne upa narediti čisto ničesar, kar bi lahko ogrozilo njen položaj predsednice državnega zbora?