Svet Eve Baltasar

»Islandci so biološka bitja, razmnoževalci. Z rojevanjem otrok začnejo že pred dvajsetim letom in sproducirajo nešteto mladičkov, svetlolasih in neukročenih kot njihovi vikinški predniki. Tvorijo številčne klane in svoje otroke nosijo vsepovsod kot opice. Vsa država je prilagojena temu. Meni ni do otrok. Zdijo se mi nadležni, vidim jih kot nepredvidljive različice, ki zadevajo ob moje čeri, butajo vanje z vso silo svoje prirojene norosti. So trpežni, neobvladljivi, razkropljeni. Privlačim jih, tako kot se mačke vedno smukajo okoli ljudi, ki so nanje alergični,« preberemo v enem izmed poglavij romana Boulder katalonske pisateljice Eve Baltasar (1978), ki se je novembra, v času Slovenskega knjižnega sejma, mudila v Sloveniji. Večkrat nagrajena pesnica in pisateljica je bila z romanom, ki med drugim v ospredje postavlja pogosto tabuizirano odsotnost želje po materinstvu, letos v ožjem izboru za ugledno mednarodno nagrado booker, pri založbi KUD Sodobnost International pa so nedavno izdali slovenski prevod dela.

Po avtoričinem proznem prvencu Permafrost je to že drugi prevod, ki so ga letos izdali pri založbi, oba romana je iz katalonščine sijajno prevedla Veronika Rot. Gre za prva dva dela trilogije (zaokrožuje jo še Mamut, 2022), kjer so protagonistke in prvoosebne pripovedovalke tri zelo različne ženske, lezbijke, ki pa so jim skupne osamljenost, izoliranost, izpraznjenost, nezmožnost sporazumevanja in hkrati kruta izpostavljenost svetu. Med njimi in svetom je pregrada, šum v komunikaciji. Živijo na robu.

Prozni prvenec je Eva Baltasar, ki je pred tem objavila deset pesniških zbirk, napisala čisto po naključju. »Pisanje poezije me je povsem izpopolnjevalo, toda v nekem trenutku sem imela nekakšne eksistencialne težave in sem obiskala terapevtko. Opazila je, da nisem dovolj strukturirana, in mi svetovala, naj za vajo opišem svoje življenje na nekaj straneh,« je pisateljica povedala v pogovoru za Mladino. »In ko sem se naloge lotila, se mi je moje življenje zazdelo precej dolgočasno, zato sem v pripoved začela vključevati drobne laži, da bi jo malce začinila. Terapijo sem prenehala, a me je ta način pisanja in raziskovanja izredno pritegnil, zato sem se odločila, da nadaljujem. Pritegnil me je glas, ki sem ga pri tem odkrila in s katerim sem nazadnje spisala svoj prvi roman Permafrost.«

Vse protagonistke njenih romanov so ženske in lezbijke. Ne predstavlja si, da bi bilo drugače.

Pri branju romana je očitno, da gre za avtorico, ki ljubi jezik. Ta je ponekod surov in neposreden, spet drugje mil in poetičen, svojstven in inovativen. »Tudi pri pisanju romanov obdelujem jezik na enak način kot pri pisanju poezije,« pravi, »iščem ritem, muzikaličnost, slikanje podob.« Že Permafrost je bralce navdušil s svojo nekonvencionalno protagonistko s samomorilnimi mislimi, ki se upira tradicionalnim vlogam in pričakovanjem družbe, nenehno menjava ljubimke ter se pred svetom in odnosi ograjuje s svojim ledenim oklepom. »Razmišljam o prizorih seksa, razmišljam o tem, kako bi bilo seksati z ženskami, ki jih srečam na ulici in se mi zdijo privlačne, masturbiram skoraj vsako noč in po navadi nisem dlje kot dva ali največ tri mesece brez ljubimke. Seks me drži proč od smrti. Vendar pa me zato ne približa življenju,« razmišlja protagonistka.

Težkih, občutljivih in kompleksnih tematik, kot so smrt, samomor in spolnost, se pisateljica pogosto loteva skozi lečo humorja in ironije. V enem izmed poglavij romana Permafrost protagonistka v pogovoru s svojo sestro seks z žensko denimo primerja z »action paintingom«, energičnim kapljanjem po platnu ameriškega abstraktnega ekspresionista Jacksona Pollocka. »Impulzivna in preprosta kot otroška risba, res je, vendar pa se pod tem površjem skriva pretanjeno doživljanje, dejansko zanimanje za proces, za mogočnost življenja, skoncentriranega v samem procesu ustvarjanja,« ji razlaga. »To sem resnično želela pojasniti,« pravi pisateljica, »saj so me to že večkrat v življenju vprašali. Zdi se mi, da se samo lezbijkam dogaja, da nas sprašujejo, kako je spati z žensko. Zato sem se odločila, da bom v romanu to poskušala razložiti.«

Poleg tega ne verjame v tabu teme, kar ji omogoča, da lahko piše popolnoma svobodno. »Najbrž je to povezano s tem, da sem vedno živela nekoliko samotno življenje in nimam neke običajne percepcije tega, kaj naj bi tabu bil ali naj ne bi bil. Pri pisanju se ne obremenjujem z bralci in to je tista svoboda, ki je pomembna. Da pišem, kar me zanima, pri tem pa sem osredotočena samo nase in na svoje protagoniste ter zgodbo, ki bi jo rada napisala.«

Ena izmed takšnih tematik je tudi lezbično materinstvo oziroma odsotnost želje po otroku, ki je v ospredju v slovenščino sveže prevedenega romana Boulder. Ta pripoveduje o kuharici na tovorni ladji, ki spozna žensko po imenu Samsa. Med njima vzklije ljubezen in skupaj se preselita v islandsko prestolnico Reykjavik. Samsa ji nadene ime Boulder, kot trdna, osamljena in nepremična skala. A ljubezensko idilo počasi, a vztrajno nažira Samsina vse močnejša želja po otroku. Boulder je ne čuti, ne razume, še več, materinstvo se ji zdi kot »tetovaža, ki te označi in oštevilči življenje na roko, znamenje, ki zatira svobodo«. Eva Baltasar si namreč prizadeva v svojih romanih kompleksne teme, kot je materinstvo, raziskovati »z različnih zornih kotov in pokazati tiste vidike in obraze, ki so nekoliko temnejši, bolj skriti in pogosto (ne)razumljeni kot problematični. S tem ustvarjam protagoniste, ki so včasih lahko neprijetni. A taki liki me zanimajo in privlačijo tako kot pisateljico kot tudi kot bralko.«

Med junakinjami Eve Baltasar in svetom je pregrada, šum v komunikaciji. Živijo na robu.

Roman Boulder je sicer napisala šele v tretjem poskusu. Že pred začetkom pisanja se je namreč odločila: Boulder bo naslov romana in ime protagonistke. A s tega konca ni šlo vse čisto gladko. »Ko sem prvič dokončala roman, sem pomislila: Permafrost mi je bolj všeč. Pisateljstvo je na neki način podobno rokodelstvu. Če mizar naredi dva predala, nekaj ni prav, če mu je prvi veliko bolj všeč kot drugi.« Zato je uničila prvo verzijo romana in napisala drugo. In še enkrat se ji je zgodilo enako. »Ves čas sem si prizadevala, da bi protagonistko priredila tako, da bi ustrezala tej metafori in ideji naslova, namesto da bi prepustila, da bi glas tekel samostojno in me pripeljal, kamor me mora pripeljati.« Vdala se je in sledila glasu. Spomnila se je, kako je pri dvajsetih v nekem pristanišču v Čilu kupila vozovnico za tovorno ladjo. In ga je našla, ta glas, ta kolut, ki se je odvijal in jo vodil dalje.

Vse protagonistke njenih romanov so ženske in lezbijke, ne predstavlja si, da bi bilo drugače. »Moje likinje so nekakšen odsev mene in sama se v tem trenutku počutim kot homoseksualna oseba,« pravi. A pomembno se ji zdi, da homoseksualnost ni osrednja tema njenih romanov. »Sama sem imela srečo, da sem živela v času in kraju, kjer sem lahko svojo spolnost živela popolnoma svobodno. Mnogo ljudi pred mano se je borilo, da bi te teme normalizirali, to je moja sreča in mi daje pisateljsko svobodo, da lahko ustvarjam protagonistke, katerih najzanimivejša lastnost ni to, da so lezbijke, pač pa da živijo v eksistencialnem nelagodju, na robu družbe, odtujene in kritične do sveta.« Kljub temu je vesela, da njeni romani lahko pripomorejo k večji vidnosti in normalizaciji LGBTQ+ skupnosti. »Čeprav ne pišem kot politično ali aktivistično dejanje, pa se mi vseeno zdi dobro, da je branje mojih romanov lahko tudi politično.«

Čeprav kreativni proces in nagrade vidi kot dve ločeni stvari, je izredno hvaležna, da se je roman Boulder uvrstil v ožji izbor za prestižno nagrado booker, tudi zato ker »na tak način delo zraste in zaživi v novih okoljih, med novimi bralci in kulturami. A še največ mi je pomenilo, da je bila s tem izpostavljena katalonščina in so se žarometi usmerili tudi v druge katalonske avtorice in avtorje, žive in že pokojne«. Všeč ji je tudi, da je to nagrada, ki prepozna pomen prevajalca. Prevodi, med katere spadata tudi slovenska izpod rok Veronike Rot, se ji zdijo nekaj čudovitega, čudežnega. »Včasih so s potovanj prinašali svilo, začimbe in druge zaklade. Meni prevodi literature, pa ne samo moje, pomenijo prav to – izmenjavo zakladov različnih kultur.«

Knjiga:
Eva Baltasar: Boulder
Prevod: Veronika Rot
Založba: KUD Sodobnost International, 2023
Cena: 19,90 €