Kultura / Svet Eve Baltasar
Je morda materinstvo res kot tetovaža, ki ti označi in oštevilči življenje na roko, je res kot znamenje, ki zatira svobodo?
Katalonska pisateljica in pesnica Eva Baltasar je literarno pot začela s pisanjem poezije, objavila je deset pesniških zbirk, za katere je prejela različne nagrade, po nagradah pa sega tudi s svojimi romani; trenutno snuje četrtega.
© Luka Dakskobler
»Islandci so biološka bitja, razmnoževalci. Z rojevanjem otrok začnejo že pred dvajsetim letom in sproducirajo nešteto mladičkov, svetlolasih in neukročenih kot njihovi vikinški predniki. Tvorijo številčne klane in svoje otroke nosijo vsepovsod kot opice. Vsa država je prilagojena temu. Meni ni do otrok. Zdijo se mi nadležni, vidim jih kot nepredvidljive različice, ki zadevajo ob moje čeri, butajo vanje z vso silo svoje prirojene norosti. So trpežni, neobvladljivi, razkropljeni. Privlačim jih, tako kot se mačke vedno smukajo okoli ljudi, ki so nanje alergični,« preberemo v enem izmed poglavij romana Boulder katalonske pisateljice Eve Baltasar (1978), ki se je novembra, v času Slovenskega knjižnega sejma, mudila v Sloveniji. Večkrat nagrajena pesnica in pisateljica je bila z romanom, ki med drugim v ospredje postavlja pogosto tabuizirano odsotnost želje po materinstvu, letos v ožjem izboru za ugledno mednarodno nagrado booker, pri založbi KUD Sodobnost International pa so nedavno izdali slovenski prevod dela.