Wonka

zadržan

Drugi kapitalizem.

Wonko – zgodbo o izvoru Willyja Wonke, slovitega chocolatierja, antagonista filma Čarli in tovarna čokolade, posnetega po zgodbi Roalda Dahla – bi morali diabetikom kar najstrožje prepovedati. Ta film ni le sladkoben, ni le overdose sladkobe, ampak skuša biti definicija sladkobe, totalna in absolutna definicija sladkobe – njen filmski avatar. Tu je vse metasladkobno: štikli ( ja, mjuzikl!), Wonka (ljubka, topla, prijazna, dobrodušna, zaupljiva, lačna, nepismena sirota, čisti bonbon, nonstop sladica, študent čokolade), zvezdnik, ki ga igra (Timothée Chalamet), zgodba (sirota odpleše in odpoje svoje sanje), iskrenost, entuziazem, sanje, barve, humor, koreografija, art design.

Film je celo monoton na sladkoben način. In seveda – film, ki ga je režiral avtor Medvedka Paddingtona, se za nameček dogaja v tovarni čokolade. In v čokoladnem biznisu vladajo temne sile: hladni, kruti, brezobzirni, dekadentni tajkunski, kartelno usklajeni lastniki čokoladnic (Paterson Joseph, Matt Lucas, Mathew Baynton), pohlepni, skopuški, mizantropski diskensovski kapitalisti, cinični monopolisti brez imaginacije, ki ne le da brezdušno izkoriščajo »nevidno« delovno silo (kapitalizem in trg pa nasilno ugrabijo ter ju napišejo na kožo svojemu kartelu), ampak tudi samo čokolado tako razvodenijo, da izgubi okus, a bajno okrepi profitno margino. Pohlep je dober! Wonka – ekscentrični outsider, fantast, izumitelj in čarodej, oborožen s čokoladnimi recepti svoje pokojne matere (Sally Hawkins), remiks Johnnyja Deppa, Charlieja Chaplina, medvedka Paddingtona, Harryja Potterja in Mary Poppins – sklene, da bo tej »vodeni« čokoladi dodal čokolado, pravo čokolado, the čokolado, skrivno sestavino, ultimativno sladkobo – disruptivno imaginacijo, presežno vrednost, skrivno sestavino kapitalizma. Ki se topi v očeh. Hočem reči: ki topi in tali oči. Ja, vemo, le kapitalizem lahko proizvede takšno sladkobo – in ja, vemo, le kapitalizem lahko skrije pogoje, v katerih ta sladkoba nastaja. Kapitalizem vedno skrije skrivne sestavine, ki proizvajajo presežno vrednost, s katero kapitalisti brezmejno bogatijo. Takšna skrivna, magična sestavina je nevidna cenena in brezpravna delovna sila, katere resnica je Oompa-Loompa (Hugh Grant), pomanjšani, skrčeni »priseljenec«, prisilno »svobodni« delavec, uvožen iz Loompalandije (v Dahlovi zgodbi so bili Loompalandijci najprej Pigmejci, po protestih pa so jih prelevili v zlatolase belce). Kapitalizem je sladek. Sladkoba lahko nastane le na kapitalističen način. In tudi deliti jo je mogoče le na kapitalističen način. Ni alternative.

Wonka ni antikapitalistični film – Wonka le odsvetuje kapitalizem 19. stoletja in priporoči vizionarski, dizajnerski, inspirativni, ljubki, sentimentalni, čokoladni kapitalizem 21. stoletja. Oba kapitalizma primerja in sooči – zmaga vizionarski. Drugi stopi prvega. Willy Wonka je mali, zagonski, vizionarski, inspirativni, ljubki, sentimentalni, čokoladni podjetnik, ki si želi, da bi trg deloval – trg, na katerem bi vsi trgovali pod enakimi pogoji, trg, ki bi vsem omogočal svobodo in fair play. Toda vemo, kaj se zgodi v nadaljevanju, v filmu Čarli in tovarna čokolade – Wonka se prelevi v brutalnega, pohlepnega, pasjega, ciničnega, mizantropskega kapitalista, avtokratskega tajkuna. Kapitalizem je le hrbtna stran te sanjske sladkobe, te svetniške ljubkosti, te sentimentalne čokolade. O vi, ki vstopite, vsak up pustite – alternative ni. Vesel božič! (kino