Samo splav?

Razprava o splavu se je oktobra začela na zelo nesrečen način: zelenica v javnem parku Zvezda je bila uporabljena kot pano za navajanje, koliko potencialnih otrok je umrlo, in za pozivanje, naj se opredelimo do tega »dejstva«. Nasprotna skupina je ta prikaz na travnem panoju pravilno identificirala kot napad na ustavno pravico in nanj reagirala, pri čemer je tudi ona teptala trato. Predsednica republike je odigrala hitropotezno, ravnanje druge skupine je obsodila kot napad enoumja, s tem pa je oni prvi skupini podelila nimb žrtve. Razprava, ki se je potem razvila, je tekla zgolj o ustavnosti, o svobodi izražanja, o tem, da je splav izhod v sili. To in ono je bilo povedano tudi o tistem delu rimske cerkve, ki je 55. člen ustave že dolgo razglašal za »sramotnega«.

Toda naša ustavna ureditev tega vprašanja je podedovana; je ena tistih libertarnih rešitev, ki jih je uvedla že prejšnja, socialistična ureditev, a spadajo v libertarno agendo, denimo splošna volilna pravica od 18. leta starosti, enakopravnost spolov, daljše obvezno šolanje, zakonodaja o zakonski zvezi, zunajzakonski zvezi in nediskriminaciji zunajzakonskih otrok. Vrednost takih pridobitev se ni zasidrala v javno zavest, ker jih ni bilo treba izboriti, temveč smo jih dobili iz rok oblasti. V Nemčiji, na primer, je bila bitka za reformo paragrafa 218 kazenskega zakonika dolga, javna in ostra. Zagovorniki reform so navajali tri skupine indikacij za abortus: medicinske, pravne in socialne. Pri medicinskih gre za življenje in/ali zdravje bodisi plodu, bodisi matere, bodisi obeh. Pri pravnih gre za nosečnost, ki je plod kaznivega dejanja – posilstva, incesta, zlorabe mladostnice. Tretje pa so socialne indikacije, edino področje, ki je nanj mogoče vplivati. Nekatere države prepovedujejo vsak splav, v njih se ženske v stiski zatekajo h kriminalnemu splavu ali k smrtno nevarnim metodam samopomoči pri sprožanju splava. Tam, kjer z omejitvami dopuščajo splav z medicinskimi in/ali pravnimi indikacijami, ne upoštevajo pa socialnih, ostaja zatekanje h kriminalnemu splavu in k smrtno nevarni samopomoči. Dopuščanje socialnih indikacij je ponekod skrajno restriktivno, drugod manj restriktivno, še drugod liberalno. Taka, liberalna, ureditev ne dovoljuje vnašanja ideološkega paternalizma. V Nemčiji, denimo, so se odločili za paternalističen model obveznega svetovanja pred dopustitvijo posega, med svetovalci prosilkam so bili tudi katoliški centri, a ti so kmalu dobili ostro kritiko iz Vatikana, ker so včasih izdali privoljenje za poseg. Paternalizem torej ni dobra podlaga za urejanje področja.

S slovensko sistemsko ureditvijo smo lahko kar zadovoljni. Ko gre za medicinske indikacije, smo celo vzorni. To kažeta dva nedavna primera: prvi je bil primer italijanske nosečnice, ki se je iz Latinske Amerike vrnila, okužena z virusom zika, ki grozotno deformira plod, a ji v Italiji niso smeli narediti abortusa. Slovenski medicini gre zahvala, da so opravili poseg in zraven še prispevali bistvena nova spoznanja o virusu zika. Drugi primer je hrvaška nosečnica z rakavim plodom, zaradi katerega je bilo ogroženo tudi njeno življenje, a ji odobrenega splava hrvaški zdravniki zaradi »ugovora vesti« niso hoteli opraviti. Taka kosmata »vest« brez kančka empatije! O abortusih na podlagi pravnih indikacij se seveda javno ne govori, saj bi razpredanje o konkretnih primerih samo poglabljalo travme posiljenk. Bilo pa je osupljivo, da je v času posiljevalske strategije na Bližnjem vzhodu in na Balkanu tedanji papež apeliral na posiljenke, naj donosijo plodove posilstva. Tak poziv je bil tuj ne le islamskim teologom, ampak tudi teologom drugih krščanskih cerkva, očitno pa je tuj tudi papežu Frančišku.

Izobraževanje in šolanje ter kariera v stroki so narejeni po meri moškega. To pa pomeni, da v njih ni predvidenega prostora za nosečnost.

Spontani abortus je medicinski problem, načrtni abortus z vsemi trojimi indikacijami pa je izhod v sili. Pri socialnih indikacijah gre za široko pahljačo vzrokov in podlag, ki jih kandidatke ubesedujejo včasih bolj prepričljivo, včasih manj ali pa jih sploh ne znajo ali nočejo ubesediti. Nasprotnikom abortusa se zato zdi, da je največja večina zahtev povsem neupravičena, tako da jih je mogoče odpraviti s prepovedjo, kombinirano s svetovanjem ali pa z malce socialne pomoči. Ker pa se razlage motivov, ki jih navajajo kandidatke, često prav malo ujemajo z njihovo realno stisko, se z administrativnim omejevanjem samo na novo odpira teren za kriminalni splav ali pa za beg v liberalnejšo tujino, za kar pa je treba imeti sredstva.

Če hočemo na human način zmanjšati število splavov, teh izhodov v sili, je treba zmanjšati število nezaželenih nosečnosti, ki porajajo stiske. Treba je prepoznati prave vire stisk in se z njimi preventivno resno spoprijeti, ne pa morda govoriti o njih šele tedaj, ko je z abortusom treba reševati stisko.

Glede na to, da se vsaka nosečnost, razen tistih z umetno oploditvijo, začne s spolnim aktom, moramo prvi pogled usmeriti v spolno zrelost in spolno informiranost. Spolna nevednost je lahko prvi vzrok nezaželene nosečnosti. Mladostnice in mladostniki, ki o spolnosti ne vedo dovolj ali celo nič, med njimi so tudi taki, ki imajo »informacijo« iz elektronske pornografije ali pa iz vrstniške komunikacije, se ob začetnem prakticiranju spolnega akta zlahka znajdejo v stiski z nezaželeno nosečnostjo, saj so zanjo premladi in materialno odvisni od svoje izvorne družine. Za prevencijo te stiske je treba narediti bistveno več v spolni vzgoji, tudi v šoli se ne bi smeli omejevati na to, kar se ponekod dogaja, da se pri biologiji nekaj pove o spolnih boleznih. Čeprav nekatere bolj odprte šole prinašajo tudi informacijo o istospolni usmerjenosti, kar je vredno pohvale, ostaja splošna vednost o spolnosti prepuščena naključju, pogosto vrstnikom in pa žgečkljivim oddajam elektronskih medijev. Posledica »sramežljivosti« organizirane podučitve je neskrbnost v spolnih igrah med vrstniki, pa tudi v spontanih erotičnih situacijah s polnoletnimi partnericami oziroma partnerji, in tu je nasledek premajhne skrbi za kontracepcijo hitro nezaželena nosečnost.

Drugi pogled moramo usmeriti v kontracepcijo. Kontracepcijska metoda, ki jo rimska cerkev dopušča, je metoda omejitve spolnosti na neplodne dni v mesečnem ciklusu (metoda Knaus-Ogino, zaradi nezanesljivosti imenovana »rimska ruleta«). Komaj verjetno jo uporabljajo mladostniki, lahko pa vodi do nezaželenih nosečnosti, ki bodo zelo redko med kandidaturami za splav. Danes najbolj množično sredstvo so kontracepcijske tablete za ženske. Zdaj raba upada, ker gre za poseg v hormonalno regulacijo, ki še vedno ni nedolžen, čeprav so danes odpravili nekdanje »konjske« odmerke hormona. V Nemčiji je leta 2007 tablete uporabljalo 55 odstotkov žensk, leta 2023 pa le še 38 odstotkov, kontracepcijska zaščita se uporablja še naprej pri 70 odstotkih parov, nespremenjeno ostaja tudi število splavov. Več kot polovica se danes ščiti s kondomom, zelo malo se uporabljata spirala in pa diafragma. Po slovenskih podatkih pa se število abortusov celo zmanjšuje. K omejevanju števila splavov gotovo povsod prispeva »tabletka potem«, ki preprečuje usidranje zigote.

K temu je treba dodati, da »trda linija« rimske cerkve prepoveduje vse oblike kontracepcije razen metode Knaus-Ogino in tudi »tabletko potem«, kaj si misli o legalnem abortusu, pa nam je jasno povedal nadškof in kasneje kardinal Rode z napadi na »sramotni člen ustave«. A nobena organizacija nima samo »trde linije«.

Tisti, ki demonstrirajo za odpravo splava, so najbrž prepričani, da so splavi veliki krivec za prenizko nataliteto. To seveda ni res, kot pokaže malo globlji razmislek. Ampak sama zaskrbljenost nad »starajočo se Evropo« in staranjem Slovenk in Slovencev je seveda legitimna, nezadovoljstvo s »tolažbo«, da bomo demografski primanjkljaj zlahka nadomestili s priseljevanjem, pa je upravičeno. Gre namreč za ideološki konstrukt, uvožen iz domovine melting pota, države brez zgodovinske kulturne identitete. V Evropi je to uvožena ideologija, priseljevanje ne more biti nadomestek za natalitetni primanjkljaj, seveda pa je dobrodošlo kot bogatitev. Kitajci in Japonci demografski primanjkljaj rešujejo pametneje.

Če dobro premislimo, se pokaže, da imajo nezaželene nosečnosti in prenizka rodnost kljub vsem razlikam marsikaj skupnega, in sicer v položaju žensk; ene se, morda kljub želji po materinstvu, izogibajo nosečnosti, druge odpravljajo nezaželeno nosečnost, in to iz istega ali podobnega razloga. Britney Spears v avtobiografiji opisuje, kako je zanosila z Justinom Timberlakom, a ker se ta ni čutil zrelega za očetovstvo, je bil splav edina rešitev, duševno boleča in vzrok razhoda. Po tem modelu se stvari dogajajo marsikdaj: lahko partner in/ali partnerica ni(sta) kos starševstvu. Morda zaradi mladoletnosti enega ali obeh. Tu je še materialna odvisnost od staršev, ki jim ni mogoče naložiti še materialne skrbi za vnuka ali vnukinjo. Kljub morebitni želji hči bodisi ne bo zanosila bodisi bo odpravila plod.

Naslednji razlog je stanovanjski problem. Mladi par ne more zasnovati družine, zato odlaga starševstvo, včasih tako dolgo, da se biološka ura izteče. V rezultatu ni razlike, ali je način odlaganja kontracepcija ali abortus.

Govoriti moramo tudi o primerih, ki so povezani z zaposlitvijo. Delodajalec od kandidatke zahteva, da ni noseča in ne bo zanosila. Zanositvi se lahko izogne s kontracepcijo, nosečnost pa odpravi s splavom. Službo nujno potrebuje. Čeprav je tako ravnanje delodajalca protizakonito, ni iztrebljeno.

Tu so še karierni razlogi. Izobraževanje in šolanje ter kariera v stroki so narejeni po meri moškega. To pa pomeni, da v njih ni predvidenega prostora za nosečnost. Biološko dejstvo je, da se plodno obdobje pri ženski konča v petem desetletju življenja. Čisto zoološko je človek programiran na pet desetletij, vrhunec energij doseže pri 25 letih, potem se krivulja počasi obrne navzdol. Dodatna desetletja življenja so rezultat družbenega življenja, drugače rečeno, človekovega samoudomačenja. Tudi živali v živalskih vrtovih občutno presegajo doživetje vrstnic v divjini. Pri ljudeh je samoudomačenje prineslo obema spoloma precej desetletij življenjske energije, reproduktivna sposobnost pa se je podaljšala samo enemu spolu. Patriarhalna družba je dala prioriteto moškemu spolu in karierne postopke uredila po njem. Dokler je bila ženska obravnavana kot »šibki spol« in ji je bila odmerjena vloga »soproge« in gospodinje, se je račun demografsko izšel, moralno pa niti slučajno. Ko se končno vzpostavlja enakost možnosti, bi bil skrajni čas, da se v oblikovanje kariernih poti vgradijo elementi upoštevanja različnosti spolov.

Začne se že s študijem. Ta bi moral biti prilagojen mogoči nosečnosti in materinstvu. Ko sem pred desetletji študiral, je zanosila ena od kolegic. Da ni izgubila letnika, smo potem kolegi, ki smo asistirali pri vajah, njej osebno pripravili vse zamujene vaje. Ker je bilo to kolegialno ravnanje za nas samoumevno, smo nanj pozabili, kolegica pa nas je nanj spomnila na srečanju več let po diplomi. Zakaj govorim o tem? Ker bi morala biti taka in drugačna pomoč vgrajena v študijski sistem. Vprašljivo je celo, ali bi bila taka pomoč kolegov danes sploh mogoča. Ne bi škodovalo niti upoštevanje posebnih obporodnih zdravstvenih težav, denimo časa obveznega varovanja vida.

Nadaljnja karierna pot ni diskriminatorna samo za žensko, ki se je odpovedala materinstvu ali ga odlaga na pozna, ne več optimalna leta. Tudi tu je nujno treba poiskati rešitev.

Dokler je bila ženska obravnavana kot »šibki spol« in ji je bila odmerjena vloga »soproge« in gospodinje, se je račun demografsko izšel, moralno pa niti slučajno.

Ko gre za izboljšanje natalitete, je treba vztrajati pri odpravljanju diskriminacije istospolnih parov in samskih žensk ter pri vseh oblikah biomedicinske pomoči. Upam samo, da pomanjkanje takih rešitev le malo povečuje število splavov.

Zmanjšana nataliteta ni zgolj statistični problem in »staranje Evrope« v smislu povprečne starosti prebivalcev ne zadeva samo ekonomskega preračunavanja. Najem delavcev v Indiji in na Filipinih ter zaposlitev dela migrantov lahko zadovolji kratkoročne apetite kapitala, najetim delavcem nekaj časa omogoči preživetje, uvoz kapitalu ljubih cenenih delavcev pa ustvari še demografsko neravnovesje spolov (Slovenija ima statistično že presežek moških namesto spontanega presežka žensk), če pa bi forsirali združevanje družin, bi imel kapital poceni delavce, javni sektor pa dodatne socialne izdatke in ženske, tujke brez komunikacij. To »staranje prebivalstva« je onkraj statistike vsakdanja izkušnja posameznikov in družin. Krog sorodnikov se ne obnavlja, z vsako smrtjo je število svojcev manjše in se ne obnavlja z novimi rojstvi. S temi osebnimi izkušnjami ni nič nenavadnega, če se širi nezaupanje v politiko priseljevanja in obravnavanje migrantov. Ob nezmanjšani zavesti večine prebivalstva, da je treba migrante obravnavati humano, naj se po večinskih reakcijah prebivalstva začasna lokacija migrantov opravi v neki drugi občini. Čim več je migrantov, manjša je verjetnost, da se bodo v naslednjih generacijah zlili z domačini. Tega se zavedajo tudi tisti, ki imajo pred očmi abstraktno vizijo »multikulti«, a se jim to zdi vseeno v redu. Ne opažajo, da s tem dajejo novo hranivo za tisto, čemur se reče »desni populizem«. Brez ukrepov za izboljšanje natalitete pač ne bo šlo, nelagodje bo vse večje in večje. Pa to ni samo problem Slovenije. V Nemčiji pravkar nastaja nova stranka: Sahra Wagenknecht je zapustila stranko Die Linke (tamkajšnjo Levico) in ustanavlja novo, ki jo mediji opisujejo kot »konservativno levico«; z njo je iz stranke odšla kar polovica poslancev. S svojim levim programom se ozira na skrbi prebivalstva, ki jih je leva politika doslej ignorirala. Dobro bi bilo, če bi to dogajanje pozorno spremljali tudi pri nas in drugje po Evropi.

Naj se za konec povrnemo k začetku: k zastavicam na zelenici v parku Zvezda. Taka performativna dejanja niso namenjena začetku razprave, temveč so zahteva po polarizaciji. V tem so primerljiva z dejanji »Last Generation«, ki so baje »leva«. So namreč apel: Sprejmite naše stališče! Drugače ste pokvarjenci in pika. Sara Štiglic je res naredila napako, ker tega »poziva« ni ignorirala, temveč se je nanj odzvala. Hitropotezna reakcija predsednice republike pa je ustvarila povsem novo situacijo: spoprijem z instalacijo je postal »napad na svobodo misli« s kasnejšo razpravo za splav ali proti njemu. Toda splav je zasilni izhod. Pri zasilnih izhodih pa ni v navadi, da bi se razpravljalo, ali jih je treba zazidati ali vsaj strogo omejiti uporabo. V ospredju resne razprave o zasilnem izhodu je vse kaj drugega.