Razredni boj

Znano je, da je najlažji zaslužek pridobiti s čim večjimi subvencijami in plačevanjem čim manj davkov. Za to si prizadevajo zlasti tisti gospodarstveniki, ki mislijo, da se vse začne in konča pri njih. K uspešnemu poslovanju njihovih podjetij, po njihovem, nič ne prispeva šolstvo, zdravstvo, varnost v državi in druga družbena nadgradnja in so zato zanje nebodigatreba. Zanje so moteči tudi njihovi zaposleni, ker si želijo čim večjo varnost zaposlitve, čim boljše pogoje dela in korekten obračun opravljenega dela.

Kar se tiče prepričanja nekaterih gospodarstvenikov, da država vedno preslabo skrbi za gospodarstvo je morda temu delno kriva tudi država zaradi načina subvencioniranja gospodarstva. Zakaj vedno deli nepovratna sredstva, na katera prejemniki mimogrede pozabijo potem, ko so jih sprejeli? Denimo, zakaj podjetje dobi subvencijo za razvoj določenega proizvoda, ne pa kot naložbo v razvoj podjetja ali pa vsaj kot kredit? Saj se ve, ko je razvoj uspešen in ima podjetje dobiček in država hoče normalno ta dobiček obdavčiti, se takoj pojavijo grožnje, da bodo proizvodnjo tega novega proizvoda prenesli v državo z nižjimi davki. Zakaj se dajejo subvencije za premostitev določenih kriznih situacij, ne pa krediti pod zelo ugodnimi pogoji? Tako nekateri ne bodo na račun subvencij delili dobiček. Če so subvencije vedno premajhne, bodo zahteve za kredite vedno bolj realne. Tako se bo denar vračal za nove posege v gospodarstvo, državi se ne bo potrebno zadolževati v tujini in državni proračun bo pa lažje uravnotežiti.