Ptičar

za +

Skladateljica.

V nemih filmih nisi nikoli vedel, ali človek spi in sanja ali pa je mrtev. Robert Černelč, slikar in filmar, to »nemo« dvoumnost razstavi v Ptičarju, v katerem se zdi, da Ana (Maruša Majer) sanja nemi film – Slepe soproge, ki jih je leta 1919 posnel Erich von Stroheim. Vsakič, ko zaspi (ali umre?), se prikažejo inserti iz nemega filma o ameriškem doktorju (Sam De Grasse), ki svojo ženo (Francelia Billington) – odlično, a nesojeno pianistko – pripelje v mirne, nestresne Dolomite, kjer jo začne zapeljevati galantni, muzikalični avstrijski častnik (Erich von Stroheim). Doktor je »slepi soprog« – svojo ženo, ki jo mučijo hude sanje, v katerih prst postane pištola, zapostavlja, njenega nezadovoljstva in njene ljubezni ne opazi. Tudi Ano, skladateljico, ki piše partituro za Slepe soproge, mož Ivo (Dejan Berden), sicer rejec in prodajalec ptičev, pripelje v mirni, nestresni prekmurski zaselek (nedaleč od Prosenjakovcev), kjer kupujeta hišo – pred njima je še dolgo skupno življenje, si mislite. Ne, ni. In ko se izkaže, da je Ana fatalno zbolela, se vprašate: je nemi film Slepi soprogi le hrbtna stran njene »neme« zgodbe – in njenega »nemega« zakona? Je Ivo le »slepi soprog«, ki Anine umetniške, ustvarjalne narave ni potešil (navsezadnje, še naslova filma La grande illusion ne zna izgovoriti)? So kletke, v katerih ima ptice, le metafore kletke, v kateri je obtičala in obnemela Ana, »rumeni kanarček«? Sam ne govori veliko. Skoraj nič. Ana prav tako v glavnem molči. Ju je utišala njena bolezen ali pa nam skuša resnico o tem, kar ju je utišalo, »razkriti« nemi film Slepi soprogi, v katerem je »prizor s ptičkom«, ki ga cinefilski pilot – kraljlearovsko-depardieujevsko-wellesovski Pavle Ravnohrib – ne more pozabiti? Kdo je bil tu avstrijski častnik – pilot? V Dylanovem štiklu Blowin’ in the Wind bi odgovor poznal le veter – v Ptičarju odgovor pozna le nemi film. Nemi film? Ja, nemi film Slepi soprogi, ki komentira eliptično dogajanje.

Slovenci so nemi film zamudili: svoja edina igrana nema filma – V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine – so posneli v času, ko so drugod že snemali zvočne filme. Kar pomeni, da so nemi filmi potlačeno slovenskega filma, njegovo nezavedno, njegovo strašilo. Ptičar, ki se dogaja nedaleč od krajev, v katerih sta se dogajala Mencejev road trip Jezdeca in Škafarjev Oča, je malickovski transcendentalni puzzle in slikarski metafilm – predstavljajte si slikarsko platno, ki ga gledate, pa se vam nenadoma zazdi, da se je nekaj premaknilo. In potem spet.

In čez čas spet. Kot bi v sliki trzal in prasketal film. Kot bi hotel povedati nekaj skrivnostnega, zaupnega, transformativnega, presežnega. Kot bi se vračalo potlačeno. A gledalec, ki čaka na »dogodek«, na nekaj, kar bi dešifriralo vse to eliptično dogajanje, spozna, da je »dogodek« prav sam nemi film, Slepi soprogi. V Ptičarju se ne zgodi veliko (še imena so kratka), liki v glavnem molčijo, vsakdanji opravki (črpanje vode, hranjenje živali, odpiranje vrat, striženje las, čiščenje kletke ipd.), narava (ptiči, koruzno polje, gozd ipd.) in anorganski predmeti (posoda, kolo, štirna, umivalnik, kletke ipd.) imajo takšno težo kot ljudje – natanko to pa je bilo značilno za neme filme, kot je poudaril Rudolf Arnheim v sloviti knjigi Film kot umetnost (1932). »Prikazovanje človeškega naravnega okolja je bil eden izmed dosežkov, ki so upravičili obstoj filma,« saj so delci zlomljene vaze »govorili« na enak način, kot je igralec govoril z drugim igralcem. Nemi film je »ustvaril enotnost med nemim človekom in nemimi stvarmi«. Tako je nastala »najbolj filmična vrsta pripovedi, polna preprostih dogajanj«. To je film s prihodom zvoka izgubil. Pridobil je zvok, a izgubil to, kar ga je delalo najbolj filmičnega. Kot je v Wilderjevem kultnem Bulvarju somraka (1950) dahnila Norma Desmond (Gloria Swanson), nekdanja zvezdnica nemega filma, ki jo je pokončal prihod zvoka: »Nismo potrebovali dialogov. Imeli smo obraze.« Ptičar, reimaginacija Kracauerjevega uvida, da filmi vedo nekaj, česar mi ne vemo, je film o obrazih – Aninem, Ivovem, pilotovem. Bolj ko so nemi, več povejo. Ljudje molčijo, da bi lahko film spregovoril. Molčijo, da bi bilo mogoče slišati film. Da bi torej skozi tišine švistnilo tisto, kar je v filmu večje od njega samega – tisto, kar je izginilo in kar v nekem prizoru iščejo s povečevalnim steklom. Ptičar, enotnost nemega in zvočnega filma in enotnost nemega človeka in nemih stvari, hoče nazaj vse tisto, kar je film izgubil s prihodom zvoka in govorjenimi dialogi – vse tisto, kar je filmu vzelo film in filmičnost. A nazaj noče kake izgubljene »nedolžnosti« ali »naivnosti« nemega filma, temveč prav njegovo zrelost, njegovo doraslost, še toliko bolj, če pomislimo, da je človek to, kar vidi v zvočnem filmu, ko je pijan, videl v nemem filmu, ko je bil trezen, in da je – kot je nekoč opozoril Dušan Pirjevec – naravno stanje slovenskega filma prav nemi film (»Filmska beseda bi morala biti nema«). Slovenščina je »pretežka« za film, saj Slovenci v filmih govorijo tako, kot bi hoteli z vsako repliko izreči celokupnost slovenske samobitnosti. Zato ne preseneča, da se Ptičar – ki smrt posname kot še noben slovenski film – dogaja v Pomurju, kjer so nastali prvi slovenski filmi (Odhod od maše v Ljutomeru, Sejem v Ljutomeru, Na domačem vrtu), ki so bili kakopak nemi. In zato ne preseneča, da Cortina d’Ampezzo v Slepih soprogih izgleda kot Ljutomer v Odhodu od maše v Ljutomeru in Sejmu v Ljutomeru. (Kinodvor)