Laž brez lažnivca, govor brez vsebine

Sodobni politični diskurz zaznamuje skrb zbujajoča dinamika, ki ima sicer že daljšo zgodovino, a je najkasneje z vzponom skrajnega populizma dobila dodaten zagon. Slovenija tu ni nobena izjema, nasprotno. V teh krajih politični govor, ki sistematično uporablja razpečevanje laži, že desetletja dosledno prakticira Janez Janša (ter celoten strankarski, medijski in gospodarski kompleks, organiziran okrog njegovega imena). Druga skrajnost, ki sama po sebi ni nujno nasprotje politike laži in širjenja sovraštva, je prazen ali brezvsebinski politični govor, ob katerem bo marsikdo pomislil na Boruta Pahorja, ki je na zadnjih predsedniških volitvah dobil političnega posnemovalca in dediča, Anžeta Logarja. Laganje in prazni govor danes nalagata nekakšen dvojni »normativni standard« delovanju politike, kar navsezadnje vodi do tega, da oboje postane sprejemljivo, pričakovano, pri nekem tipu volivcev celo zaželeno. A četudi gre za dve skrajnosti, jima je skupno ali izmikanje resnici – pri praznem govoru – ali dejavno, agresivno razbijanje te – pri laganju. Imata torej vsaj eno skupno politično stičišče in programatiko, zavračanje resnice in prezir do nje, zaradi česar si kljub navidezni različnosti bistveno sopripadata.

Laganje in brezvsebinski govor sta – tako rekoč – druga plat drug drugega. A zadevo je mogoče pogledati še v nekoliko kompleksnejši luči. Zakaj je v sodobnem političnem diskurzu laganje ne samo nekaznovano, ampak skorajda zaželeno? Zakaj je mogoče dobiti vtis, da so lažne in prazne obljube – v čem je pravzaprav razlika? –, sploh pa »strastno laganje«, kakršno obvladajo populisti, kakršen je Trump ali nam bližja Orbán in Erdogan, prepričljivejši in organizacijsko močnejši od ekoloških strategij, socialnoekonomskih reform in emancipatorične politike? Problem morda ni toliko vsebinski, bolj strateški. Ne zadeva same vsebine laži, ampak način laganja in funkcijo, ki jo v razmerju do laži zasedajo omenjeni politiki.

Na eni strani imamo namreč tip politikov, ki strogo gledano niso zgolj lažnivci, ampak delujejo kot administratorji laži. Lažnivcu je mogoče pripisati nekakšno »kreativno funkcijo« pri fabriciranju ali proizvajanju laži. Za politika, ki laži zgolj administrira, pa je značilno, da pragmatično, oportunistično privzema laži, ki so že v obtoku. S tem ko je temu politiku prihranjena aktivna funkcija pri laganju, namreč avtorstvo laži, lahko laže in kljub temu v očeh javnosti ostane »čist«, nedolžen. Kot rečeno, populistični politiki administrirajo laži: iz zbirke predsodkov in lažnih »informacij«, ki vseskozi krožijo v družbi, izberejo tiste, ki ravno najbolje ustrezajo aktualnim političnim okoliščinam, in te so po navadi krizne. Ko smo sredi begunske krize, bo razpečeval rasistične laži o domnevnih posilstvih, o ekonomskem parazitizmu ali o kriminalnem značaju, ki ga bo na podlagi kakšnega nesrečnega primera pavšalno pripisal večini beguncev, če že ne kar vsem. Ko so v ospredju resnih družbenih razprav nujno potrebni odzivi na podnebno krizo, bo naš populist navajal namišljene ali prirejene statistike, vztrajal, da ni znanstvene podlage za prehod v brezogljično družbo, in razglašal lažno modrost, da je nenehno spreminjanje pač v naravi podnebja. In tako naprej. Laganje je v vseh teh primerih treba razumeti ne samo kot zavestno posredovanje napačnih informacij ali kot strateško zavajanje, ampak kot družbeni proces – kot sistematično prevzgajanje volilnega telesa in javnosti nasploh.

Nasproti laži se prazen, nevsebinski govor utegne zdeti celo nedolžen. A tukaj je zadeva kompleksnejša. Gre za strategijo, ki politike odveže vsakršne odgovornosti in zavezanosti družbi.

Še bolj kot laž omenjeni politiki poosebljajo sistemsko težnjo po učinkoviti nevtralizaciji levih, ekoloških in egalitarnih političnih idej. Zato ni presenetljivo, da je ena osrednjih laži, ki jih administrirajo, vselej povezana s tarnanjem kapitala in njegovih administratorjev, direktorjev, bančnikov, korporacij itd., da je preveč obdavčen in da imajo delavci ter posredno migrantje in ženske preveč pravic.

Politiki, ki administrirajo laž, seveda niso imuni proti zavajanju. Niso enostavno »zlobni geniji« ali »slabi ljudje«, ki zavestno zavajajo. Četudi to bržkone drži, sami slej ko prej nasedejo vsebini laži v obtoku. Če že zavestno zavajajo, to še vedno počnejo tako rekoč »proti svoji volji«. Zveni absurdno. A zato se ob tej priložnosti splača spomniti zajedljivega in dvoumnega nasveta, ki ga je francoski filozof Blaise Pascal nekoč dal iskalcem vere: ponavljajte verske obrede in vera bo prišla sama od sebe. Eden od bistvenih pogojev vere torej ni vsebina verskih naukov, ampak formalno ponavljanje, ki ima na začetku vedno bolj ali manj okoren značaj prisile: molitve in geste, ki jih ponavljamo, so nam sprva bržkone tuje, vendar se postopoma ponotranjijo in postanejo domače, prepričljive, učinkovite. Začnejo določati in usmerjati naša dejanja in poglede na svet. Če to navežemo na vprašanje laganja v politiki, to ne pomeni preprosto, da laž postane resnica, če jo bomo le dovolj dolgo ponavljali. Ne, laž ostane laž in jo je mogoče razkrinkati kot laž. Težava je v tem, da laž postane odporna proti razkrinkanju, ko smo jo dovolj dolgo ponavljali. Ostaja učinkovita, ne neha krožiti. Njena učinkovitost ni več odvisna od tega, ali zavestno vemo, da je nekaj očitna laž ali ne, saj nas ponavljanje in torej ponotranjenje laži drži na nezavedni ravni. To pa pomeni tudi, da takšna učinkovita laž ni več odvisna od nekega subjekta, za katerega se predpostavlja, da laže, zavaja in izkrivlja informacije, resnice ali dejstva. Po eni strani nima avtorja, kroži od posameznika do posameznika in na vsakem pusti madež. Ima status neosebne govorice, hkrati pa nas s svojim ponavljanjem razlašča za prakticiranje kritičnega mišljenja. Laž brez lažnivca pomeni toliko kot laž brez avtorja.

Še enkrat se lahko vprašamo: kdo si je izmislil (lažne, a to so tako ali tako vedno) govorice o »posiljevalskih« beguncih, »lenih« Afričanih, »pedofilskih« homoseksualcih? Tega ni mogoče vedeti. A učinkovitost teh laži je vezana ravno na to, da so popolnoma osvobojene vsakega izvora v konkretnem posamezniku. Če že, je njihov izvor v družbenem, v zgodovini preziranja vsakršne razlike (spolne, kulturne, verske, geografske itd.). To seveda ne pomeni, da nismo odgovorni za ponavljanje teh laži, nasprotno, so naša negativna »kulturna dediščina«, ali raje, kulturni odpad.

Laganje je treba razumeti ne samo kot zavestno posredovanje napačnih informacij ali kot strateško zavajanje, ampak kot sistematično prevzgajanje volilnega telesa in javnosti nasploh.

Politiki seveda lažejo tudi »avtorsko«. To počnejo vsakič, ko poskušajo prikriti kakšne svoje sporne besede ali nezakonita dejanja. V tem primeru laži ni težko zvesti na njen izvor, tako kot recimo pri Trumpovem hujskanju k poneverbi volilnih izidov. Tega, da Trump laže glede svoje vpletenosti v volilne mahinacije kot nekdo, ki jih je zaukazal, ni nemogoče dokazati. A težava se pojavi, ko s Trumpovo lažjo postaneta vprašljivi legalnost in legitimnost samega volilnega procesa. Takrat se namreč register zamenja, saj Trumpovo trmarjenje zgolj kanalizira laž, ki jo deli množica radikalnih republikanskih politikov in volivcev, za katere je zmaga demokratskega kandidata že zadosten dokaz ukradenosti volitev. Prav tako se zopet pokaže, da so populistični politiki najučinkovitejši pri organiziranju množic ravno takrat, ko izrekajo – ponavljajo – laži, ki strogo gledano ne pripadajo nikomur, laži brez lažnivcev. S tem se pojavi nevarnost, da se bo celoten politični diskurz prelevil v kombinacijo laži in gneva. Hkrati pa ta razvoj zadevnim politikom omogoča, da tudi sami nekaznovano proizvajajo laži, saj teh ni več mogoče ločiti od laži, ki jih zgolj ponavljajo. Vse skupaj navsezadnje ustoliči laž kot organizacijski princip družbenopolitičnega življenja. Ne le da se zaradi tega pri nekaterih volivcih zmanjšuje zaupanje v politiko, ampak se pri številnih drugih krepi preferenca za ekscesivne politike, ki menda »rečejo bobu bob«, čeprav dejansko rečejo laži resnica in resnici laž.

Nasproti temu se prazen, nevsebinski govor utegne zdeti ne samo manjše zlo, ampak celo povsem nedolžen. A tudi tukaj je zadeva kompleksnejša. Tudi tukaj imamo opravka s strategijo, ki politike odveže vsakršne odgovornosti in zavezanosti družbi. Govor brez vsebine ni nujno prazen govor, četudi je v prvi vrsti predvsem to: govor, katerega vsebina navsezadnje ni nič drugega kot retorična veščost, se pravi govorjenje samo. Ravno zaradi tega obrata ta tip govora doseže, da vsaka potencialna vsebina zveni prazno in s tem izgubi mobilizacijsko moč. Ali drugače povedano, prazen govor vsebuje zgolj prikazen vsebine. Kakor hitro se hočemo vanj »poglobiti«, ga analizirati, kakor hitro se vprašamo, kaj je politik pravzaprav povedal, je izkupiček skop. Dejansko ni povedal ničesar, razen izmikanja temu, da bi kaj povedal. Ni zavzel nobenega oprijemljivega stališča, ni podal nobenih konkretnih političnih predlogov, nobene izjave, ki bi ga zavezovala k dejanjem. Ni ga mogoče prijeti za besedo, saj besede strogo gledano ni. Je zgolj praznina, ki se oglaša.

Zato tudi ni presenetljivo, da je bil Pahor precej mizeren predsednik vlade – funkcija, ki v osnovi zahteva ravno nasprotno od praznega govorjenja. Janša, takrat v opoziciji, je pridobil učinkovitost ravno zato, ker mu nasproti ni stal govor, ki bi bil zmožen množice nagovoriti s čim drugim kot z retorično sposobnostjo – te Pahorju vsekakor ne gre odrekati. Nasprotno pa je bil še predober predsednik države: če je bistvo te funkcije, da zastopa vse državljanke in državljane ne glede na njihovo ideološko opredeljenost, potem je Pahor to »politično nevtralnost« – to izčiščeno formo ideologije – prignal do kraja, tako da jo je izvotlil. Z drugimi besedami: Pahor je skratka predstavniško funkcijo predsednika države interpretiral kot brezvsebinskost, s čimer je iz te funkcije napravil abstraktno pozo, ki je dobila še najboljši izraz v njegovem internetnem pozerstvu.

Tudi tu se kaže razlika in hkrati povezava med lažjo brez lažnivca in praznim govorom. Janševa preferenčna spletna platforma je X (bivši Twitter), Pahorjeva Instagram. Twitterjev format je idealen za administriranje in kanaliziranje laži, ki vselej pripadajo nekim predpostavljenim »drugim«, tudi ko objave prihajajo s profilov s konkretnimi imeni in priimki. Ni čudno, da se je Janša bolj kot avtorski tviteraš izkazal z retvitanjem toksičnih objav z drugih profilov. A kritična ost spet ni v vsebini, ampak v formatu. Laž nima nujno kratkih nog, vsekakor pa ima kratke objave. Dolžina objav na Twitterju je idealnaza pospešeno kroženje lažnih informacij. Gre za afektivno nabite besedne zgostitve, ki so namenjene temu, da sprožijo točno določene emocionalne odzive, bes, gnev, jezo, agresivnost – to so afekti laži, ki pričajo, da nas je ta grabila na neki ravni, ki uhaja našemu zavestnemu nadzoru. Pahorjeva produkcija samopodob na Instagramu je imela nasproten učinek, četudi je bil postopek analogen. Gre namreč za objavljanje slik, pospremljenih s »kul« komentarji, ki domnevno pričajo, da je vsebina politike njen videz: na površinski ravni Pahorjev videz, se pravi njegova pojavnost, slog, poza, na neki bolj temeljni ravni pa videz v smislu prevare. Če videz vara, potem je Pahorjeva »instagramska politika podobe« demonstrirala, da je učinkovitost tega varanja v tem, da predstavlja ta nič kot nekaj – in ta nekaj je podoba, ki obljublja politiko za vse. A obljuba ostaja prazna. Janša je populist besede, Pahor populist podobe.

V takšnem družbenem okolju politična levica vedno nastopi kot kalivec užitka – užitka v agresivnosti pri desnici, užitka v samopodobi pri liberalcih in užitka v izkoriščanju pri »preobdavčenih« gospodarstvenikih. Stranke Levica ni treba idealizirati, a njen preboj v parlament in sedaj njena participacija v vladi sta vsekakor vnesla v prakticiranje politike drug tip političnega govora. Ta ostaja zavezan socialnim idejam in resnicam o gnilosti lokalne in globalne gospodarske ureditve. Na tej točki moramo omeniti nemogočost naloge, pred katero je levica oziroma Levica vselej postavljena. Za prekinitev toksičnega krogotoka populistične politike resentimenta in liberalne služnosti trgu, iz katere populisti seveda niso izvzeti, je nujen čas, pot do rezultata pa vodi skozi trmasto ponavljanje (resnice).