Knjiga / Susan Abulhawa: Jutra v Dženinu

+ + + +

Zgodovina skozi družinsko zgodbo 

Jutra v Dženinu palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa (1979), ustanoviteljice organizacije za pravice Palestincev in njihovo resnico (tudi sama se je rodila beguncema iz arabsko-izraelske vojne), se začne in skoraj konča s prizorom, ki se potem ponavlja v različnih oblikah, z različnimi osebami in v daljšem časovnem obdobju, nekje od začetka štiridesetih let prejšnjega stoletja: vojak meri v civilista, v žensko, v civilista. Ženska s puškino cevjo med očmi, Amal oziroma Amy, je potem osrednja pripovedovalka obširnega in krajevno in časovno razvejenega romana, ki se začne v Palestini med figovci in oljkami, in nadaljuje z njenim šolanjem in delovanjem v Ameriki.

Navdihnjena z zgodbo o zamenjavi, ko zaradi jalovosti žene, ki so jo zlorabljali v nemških koncentracijskih taboriščih, vojak med akcijo hipoma in nepremišljeno ugrabi palestinskega dečka in ta postane izraelski vojak, Susan Abulhawa izpisuje zgodovino Palestine. Začne se idilično, potem na ozemlje kmalu po drugi svetovni vojni pridejo judovske milice in prinesejo teror in žrtve med civilisti, ki so prej mirno kmetovali na zemlji, in potem spremljamo bežanje z enega razrušenega in okupiranega območja na drugo, iz taborišča v taborišče.

Na tej poti, posuti z mrtvimi otroki in starci, razrušenimi hišami, mučenjem otrok, poteka zgodba Amaline družine in njene vasi, spremljamo njene poskuse, da bi premagala strahove zaradi strelne rane in brazgotine, tudi pripovedi vaščanov in občasne upore in radikalizacijo sorodnikov: eden od bratov je v izraelski vojski in nič manj okruten do sorodnikov od ostalih izraelskih vojakov, drugi se pridruži Arafatovi Palestinski osvobodilni organizaciji (PLO) in po izstopu iz nje od bolečine in besa sodeluje v samomorilskih napadih. Vendar se dogodi tudi prepoznanje, družina se na koncu, njena ameriška in palestinska veja, najde in spravi, stežka in z zadržki, ki sta jih poglobila vzgoja in nabor informacij o drugih, o intimnih sovražnikih, kot jih poimenuje pisec spremne besede.

V romanu je kar nekaj izstopajočih prijateljstev med Judi in Palestinci, ki jih niti politika niti vojaške operacije ne morejo pokvariti. Še več je nedolžnih žrtev, starcev in otrok, ki jih zasujejo ruševine ali so ustreljeni neposredno in hote, popisov divjanja soldateske, tudi poskus, da bi Amal in njeni obiskali kraj svojega odraščanja in hišo v Dženinu, v kateri sta se ob jutrih ob branju z očetom zarisala njena kariera in nadaljnje šolanje, ostanejo neuslišani in zavrnjeni od kolonistov, priseljenih iz Evrope.

Jutra v Dženinu so mučno in surovo čtivo, saj prehajajo iz popisov civilnega kmečkega življenja v vrtince vojnih grozot, in zgodba, čeprav izmišljena, je podkletena z zgodovinskim dogajanjem na terenu. Roman nam skozi usodo družine pomaga razumeti dogajanje v regiji, ki mu pričujemo in se nam zdi skoraj nerazumljivo.