Gašper Beguš / »Znanstvena fantastika je že postala del resničnosti«

Gašper Beguš je raziskovalec in docent na lingvističnem oddelku kalifornijske Univerze v Berkeleyju. Diplomiral je na Univerzi v Ljubljani in doktoriral na Harvardu, kasneje pa je kot docent deloval tudi na Univerzi Washington. Osrednji vprašanji njegovih študij sta, kako se ljudje učimo govoriti in ali je jezik nekaj unikatno človeškega, kar raziskuje na presečišču jezikoslovja, strojnega učenja in nevroznanosti. Po drugi strani poskuša razumeti tudi, kako delujejo nevronske mreže in veliki jezikovni modeli, s tovrstnimi raziskavami pa išče vzporednice in razlike med tem, kako se jezika učimo ljudje in kako umetna inteligenca.

Glede vprašanja prihodnosti umetne inteligence in potencialnih zlorab te tehnologije ste se na nedavnem predavanju na Inštitutu za kriminologijo opredelili kot »doomer«, skrbi vas torej njen pogubni potencial. Zakaj ste pesimistični? 

Nisem pesimističen, ko govorimo o tem, da kot družba ne bomo znali regulirati umetne inteligence in da bo ta na kratek rok povzročila več negativnih kot pozitivnih izidov. Pravzaprav menim ravno nasprotno: umetna inteligenca ima med drugim enormen potencial za medicino, znanost, vodenje ali organizacijo dela, za pravno stroko in še za marsikaj. Seveda pa vsaka nova tehnologija prinaša izzive in probleme. Črnogled oziroma previden sem v dokaj znanstvenofantastičnem smislu: skrbijo me predvsem dolgoročne implikacije teh tehnologij. V bistvu gre za to, da ustvarjamo parainteligenco, ki je vzporedna biološki in ima seveda svoje prednosti. Zlorabe so tukaj neizogibne, a kot družba imamo veliko vzvodov, da jih nadziramo. Ko pa razmišljamo dolgoročno in skozi bolj znanstvenofantastične leče, je perspektiva polarizirana na optimiste, ki menijo, da umetna inteligenca ne bo nikoli dosegla človeških sposobnosti in da nikoli ne bo pomenila eksistenčne nevarnosti za človeka, drugi pol, tako imenovani doomerski kamp, pa je prepričan, da nekaterih prednosti in potencialnih nevarnosti nebiološke inteligence ne smemo prezreti, saj lahko presežejo človeka in postanejo eksistenčna grožnja. V tem smislu se strinjam s slednjimi: že zdaj moramo razmišljati o tovrstnih možnih posledicah.