Živel Miha Kordiš!

Da bi lahko razumeli, kaj se danes dogaja v Levici, se moramo vrniti nekaj tednov v preteklost. Poslanci Levice Matej Tašner Vatovec, Tatjana Greif, Nataša Sukič in Milan Jakopovič so pred tremi tedni sporočili, da nočejo imeti nobenih stikov več s kolegom iz poslanske skupne Miho Kordišem. Da, to so rekli. Ampak ne samo to. Rekli so, da imajo dovolj njegovega izsiljevanja, groženj, zavajanja, pritiskov. Kaj so torej rekli? Da je Miha Kordiš nasilnež, buli. Da jih nadleguje, da dejansko nad njimi izvaja nasilje – in da si tega ne dovolijo več, da je prestopil mejo spodobnega, mejo dovoljenega.

Je to opazil vsaj en slovenski medij? Da so poslanci za ceno zmanjšane politične moči poslanske skupine in vladne stranke povedali, da v imenu politične preračunljivosti niso pripravljeni tolerirati nasilja? Ni. Niti en medij v državi ni opazil tega. Vsi so polni političnih standardov, vsi govorijo o politični kulturi, pišejo kolumne o tem, a ko štirje poslanci z imeni in priimki rečejo ne nasilnemu kolegu – tega ne opazi nihče. Mar ni to klasičen odziv na prijavo nasilja v tej državi? Mar ni enak odziv okolice v tej državi, ko ženska prijavi nasilnega partnerja? Nenadoma vsi hitijo zagotavljati, da je bil prijeten sosed, da je enemu sosedu pomagal pri selitvi, drugi sosedi popravil avto, pa k maši rad hodi, pa še zabaven patron da je itd.

Še več. Nenadoma so mediji začeli braniti Kordiša. Češ kako nedemokratična je poslanska skupina Levice. V oddaji 24ur in v Tarči so zdaj za Kordišem, da, istim Kordišem, ki so ga vedno prikazovali kot popolnega skrajneža zaradi njegovih stališč, njegove ostrine do kapitala, ki so ga torej imeli za najnevarnejšo kanaljo v državi, zaradi katere je tudi stranka Levica nekaj popolnoma nezamisljivega, prav točili solze. In distanciranje poslanske skupine od Kordiša so spet prikazali kot dokaz, kako nevarna je Levica, zlasti za ubogi kapital.

Ni lahko biti leva stranka v Evropi, sploh pa ne v vzhodni Evropi. Vse, kar narediš, je dokaz skrajnosti. Celo če se odrečeš nekomu, ker je nasilen – je to dokaz skrajnosti. Odpor do dejanske leve politične ideje je res močan.

So ga torej poslanci Levice polomili, ker so javno nastopili zoper Kordiševo nasilje? Je Kordiš zaradi tega, ker ima bolj leva stališča od drugih v stranki, res tako zelo »pravi levičar«, da se mu zdaj v bran – ker s tem tolče po Levici – postavlja še kapital? In Kordiš: mar niso bila njegova stališča predvsem promocija Mihe Kordiša – kot osebne blagovne znamke?

Morda Vatovec, Sukič, Greif in Jakopovič ne znajo tako dobro ogreti levih src. Morda tega ne znata Asta Vrečko in Luka Mesec. Brez dvoma pa več dosežejo. Kar jim nihče ne prizna: težko mala leva stranka, ki mora delovati med neoliberalnimi strankami različnih visokoletečih imen, res kaj doseže. Težko prodira s svojimi zahtevami in predlogi. Brez dvoma bi ji bilo lažje sedeti v opoziciji in udrihati čez neoliberalce, tako kot to počne Kordiš. A dejstvo je, da je Levici v vladi v slabih dveh letih uspelo premakniti več družbenih tabujev in neoliberalnih temeljev, kot znaša njena dejanska moč. Kordiš je zaradi domnevnega »kompromisarstva« ves čas kritiziral svojo stranko, navsezadnje je z napadi zrušil Mesca. Seveda zdaj pravi, da so ga poslanci zaradi tega izolirali.

A naj ponovimo. Z njim drugi poslanci Levice nočejo več imeti opravka, ker je bil nasilen. Na ta očitek Kordiš ni nikoli odgovoril. Govoril je o juhi, ki se ne poje tako vroča, kot se skuha. Kar običajen odziv ob takih obtožbah. Manjkajo samo še sosedje, ki bi ugotavljali, da je bila res dobra njegova poteza, da je naredil skupnostno njivo, tak pravi socialist da je.