Plošča / Jahari Massamba Unit: YHWH is LOVE

Neutrudno založniško divjanje morda kar najdejavnejšega med producenti ameriškega hiphopovskega podtalja tega tisočletja se je vsaj kanček umirilo. Hiperproduktivnež Madlib je enkrat na primer napovedal, da bo v gizzardovskem tempu eno leto izdajal album vsak mesec, in se potem tega skoraj držal. Spet drugič je izdal tri plošče tako rekoč hkrati. Zadnjih pet let pa je nekoliko pritisnil na zavoro – sicer je izdal kupček dolgometražcev z raznimi raperji od Freddieja Gibbsa do Taliba Kwelija, pa enega samostojnega, pa remikse kultnega projekta Madvillainy ... Nemalo, a za Madliba ne veliko. Morda najbolj intriganten med novejšimi projekti pa je bil namišljeni bend jazzovskih spiritualnih odpotovanj Jahari Massamba Unit. Namišljeni, ker za tem imenom stojita le z bobnarjem Karriemom Rigginsom.

Nastavki projekta so precej stari – zgodba se je začela pred več kot dvajsetimi leti, ko sta na eni od losangeleških klubskih serialk začela obred izmenjave napečenih cedejk. Riggins je Madlibu podal venček bobnarskih zank in gruvov, naslednji teden mu je ta že vrnil bite, ki jih je iz njih sestavil. Ta pingpong je torej trajal in trajal, dokler leta 2020 nismo dobili prvenca Unita Pardon My French, ohlapnega jazzovskega kolaža, na katerem je Madlib poskrbel za vse inštrumente razen seveda za bobnarsko okostje.

Sedaj vajo ponavljata s ploščo v kontekstu tradicije spiritualnega jazza z že prav klišejskim naslovom.

Rigginsovi ritmi so osnova, na katero je Madlib položil melodije in harmonije. Nekatere je odigral, druge je rezal in lepil. Njegovo nesporno mojstrstvo je v tem, da je tako rekoč nemogoče razločiti, kaj od vseh basov, kitar, klaviatur, pihal ... je odigrano in kaj semplano. No, skoraj. Pri kakšni pihalski liniji je jasno, da je preprosto nemogoče, da bi jo odigral sam, in da jo je izrezal iz starega posnetka.

Čeprav je naslov YHWH is LOVE povsem skladen z emancipatornimi leti izročila »črne klasične glasbe«, s tem tudi zavaja: slogovno je bliže zlatemu obdobju dostopnejšega soul jazza. Bliže kot Coltranu in Pharoahu Sandersu je Donaldu Byrdu in Bobbi Humphrey. Tok je ležeren, prijeten in nežno nagruvan. »Igranje« je bendovsko in ne deluje niti za trenutek zankano, kar je res impresivno. Tu je dinamika, so spremembe, so zavoji ...

Madlibovo brkljanje nima meja: za naslednji album je predlagal, da zamenjata vlogi, da bo sam odigral bobne, Riggins pa naj poskrbi za igranje in semple. Verjetno se sploh ni šalil. Čeprav je YHWH is LOVE skoraj popolna iluzija benda, ki ni bend, ki sploh ne obstaja, pa pogrešamo malo več privlačne čudaškosti, s katero nam je Madlib z namišljenimi jazzovskimi komboti v preteklosti postregel že neštetokrat.