Smo pozabili, da nas je po osamosvojitvi med prvimi poleg Vatikana priznala tudi Palestina?

Kronologija uradnih slovensko-palestinskih odnosov sega v leto 1992. Palestina je bila tedaj ena od prvih držav, ki so priznale Slovenijo. Navadno se iz tistega časa kot države, ki je med prvimi priznala samoodločbo slovenskega naroda, spominjamo Vatikana, a bi lahko prav tako omenili Palestince, s katerimi nas sicer vežejo dobri odnosi še iz Jugoslavije. Toda Palestine v Sloveniji po letu 1992 ne omenjamo radi, glede temeljnih pravic njenih prebivalcev smo ali skrajno sumničavi ali celo nenačelni. Pred dobrimi petimi leti, ko Slovenija zaradi takšnih ali drugačnih interesov Palestine še vedno ni priznala, so iz Društva slovenskih pisateljev sporočili: »S kakšno hlapčevsko uslužnostjo se drznete v imenu slovenskega ljudstva, ki si je pred dvema desetletjema z 89 odstotki glasov priborilo neodvisnost in utrdilo ponos ter državni ugled, rogati temelju naše državnosti: pravici slehernega naroda do samoodločbe.«

Primerov te nepotrebne hlapčevske uslužnosti je v slovenski zunanji politiki že kar nekaj, na vrhu te hierarhije je gotovo vilenska izjava, s katero je naša država leta 2003 podprla ameriški napad na Irak na podlagi lažnivih navedb in brez mandata OZN. A povsem pri vrhu je tudi dogodek iz leta 2012, ko se ni pridružila veliki večini držav v generalni skupščini OZN, ki so Palestini podelile status opazovalke. Domnevno je šlo pri tem za napako, za pozabo in površnost. A to ni bil edini primer. Omeniti moramo še enega iz leta 2009: čeprav je Slovenija tedaj v komisiji OZN za človekove pravice nazadnje glasovala za tako imenovano Goldstonovo poročilo o vojnih zločinih v Gazi med izraelsko vojaško zasedbo, se je pri prvem glasovanju vzdržala. Zakaj? Zunanji minister Samuel Žbogar je tedaj govoril o potrebi po enotnosti evropske zunanje politike, pa o tem, da bi si Slovenija želela izraelsko-palestinski spor reševati postopneje …

Res je potem leta 2011 spremenila status palestinskega predstavništva v Rimu iz generalne delegacije v misijo, a za zadnjo, formalno potezo, to je uradno priznanje Palestine, je zmanjkalo poguma. Leta 2014 je priznanje zahtevala Levica, potem ko je Palestino priznala Švedska. Slovenski parlament je tedaj sklenil, da jo bo vlada priznala do konca leta 2017, a se je nato koalicija pod vodstvom Mira Cerarja zaradi negativnih posledic, ki bi lahko doletele našo državo, odločila drugače. Ko se je za tem ameriški predsednik Donald Trump odločil, da Jeruzalem prizna za prestolnico Izraela in tja preseli ameriško veleposlaništvo, kar ni v skladu z resolucijo varnostnega sveta ZN iz leta 1980, je zunanje ministrstvo ponovno razmišljalo o priznanju, a formalni korak spet ni bil storjen.

Tokrat v Sloveniji spet teče razprava o priznanju Palestine zaradi vojne v Gazi. Prejšnji teden so premieri Irske, Španije, Malte in Slovenije ob robu vrha EU sprejeli skupno izjavo, v kateri so izrazili pripravljenost, da priznajo Palestino. Slovenija je sicer na to priznanje pripravljena že deset let. A takoj za tem se je zgodilo nekaj, kar to novo slovensko izjavo postavlja na preizkušnjo: nekaj dni za tem je varnostni svet na predlog nestalnih članic – med njimi tudi Slovenije – sprejel resolucijo, v skladu s katero se v Gazi med ramazanom zahteva takojšnje premirje, ki bi vodilo v trajno ustavitev spopadov. Toda kot je razvidno, Izrael te resolucije ne spoštuje.

Čeprav zdaj naša država končne poteze, to je priznanja Palestine, ne bo sprejela, bo to eden novih vrhuncev nenačelnosti. Na zunanjem ministrstvu se ne bodo le posmehovali pravici slehernega naroda do samoodločbe, ampak tudi sistemu OZN in mednarodnemu pravu, ki ga načelno podpiramo.