»Nisem potrpežljiva oseba. Revolucijo in spremembe si želim jutri.«

"Naučila sem se pomembnosti vztrajanja. Sindikalni boj je tek na zelo dolge proge, v njem pa je vzdržljivost pomembno orodje. Vedno sem bila aktivistka in vedno bom, čeprav sedaj delujem v evropskem birokratskem sistemu. To sem prinesla s seboj. Kar me je gnalo v Sloveniji, me žene tudi tukaj."

"Nisem potrpežljiva oseba. Revolucijo in spremembe si želim jutri. Vem pa, da ne eno ne drugo ne pride zlahka in da je treba vztrajati in vztrajati. Tako delam. Kaj smo se naučili iz naših bojev? Da živimo v svetu, kjer prevladujejo močnejši akterji od sindikatov, nevladnih organizacij in aktivističnih gibanj. Ampak samo v tem svetu se lahko borimo. Nasproti nam stojijo velike korporacije, kapital, ki je iz dneva v dan močnejši, politične elite in interesi, ki jih ščitijo. Mobilizirati je treba veliko moči, znanja, kapacitet, vendar to ne zadošča. Treba je biti tudi kreativen. Samo z vsem tem krepimo celosten boj, v katerem dosegamo zgolj manjše zmage. Lahko se vam zdijo premajhne. Ampak z drobnimi zmagami pridemo do ambicij spreminjana vse družbe. To sem razumela."

(Tea Jarc, nekdanja predsednica sindikata Mladi plus in konfederalna sekretarka Evropske konfederacije sindikatov, v intervjuju za Dnevnikov Objektiv, o tem, kaj se je v letih sindikalnega in političnega aktivizma v Sloveniji naučila takšnega, da ji sedaj pride prav v osrednji evropski sindikalni konfederaciji)