Nenehno izigravanje zakonodaje

Zakon o ustavnem sodišču pravi, da mora ustavni sodnik najpozneje v treh mesecih od dneva izvolitve nehati opravljati pridobitno dejavnost, »če tega ne stori, mu preneha funkcija sodnika ustavnega sodišča«. Ustavni sodnik dr. Klemen Jaklič je imel skoraj ves dosedanji čas, ko je opravljal funkcijo, več kot šest let, odprt tudi popoldanski s. p. – eno najosnovnejših oblik pridobitne dejavnosti, za katero ni mogoče preveriti, katera dela je prek nje opravljal, za koga in za kakšno plačilo. Jaklič je tudi zavrnil možnost, da to razkrije javnosti, tako da mu moramo preprosto verjeti na besedo. In zdaj? Je zadeva zaključena, če se pristojni v postopku imenovanja (in razreševanja) ustavnih sodnikov preprosto izrečejo za nepristojne za preverjanje obstoja morebitne nezdružljivosti in navzkrižja interesov ter poleg tega najdejo vedno nove izgovore, ki jim menda onemogočajo sankcioniranje podjetnega ustavnega sodnika? Ni tako oziroma vsaj ne bi smelo biti, sicer je tudi v primeru podjetniških aspiracij ustavnih sodnikov med njihovim dolgim devetletnim mandatom meja le modro nebo.