Zakaj je razsodba ESČP neprebavljiva?

Kot prvi pobudnik arbitražnega reševanja mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško s formalnim pozivom vladi na eni od sej parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko 2004, da naj bi opustila dolgotrajna in brezplodna pogajanja s sosedo o bilateralnem razreševanju tega vprašanja in se dogovorila o tretjem razsodniku, - no, da bi se ji posvetila smiselnost te poti je potrebovala še 6 let tuhtanja in kar nekaj pritiskov EU - ne morem tajiti svojega razočaranja nad razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice glede pritožbe slovenskih ribičev proti Hrvaški zavoljo prejetih kazni pri opravljanju svojega dela.

Vsa ta leta sem se zgražal nad hrvaškim zavračanjem arbitražne odločitve in tudi same arbitraže, ki jo je bila sopodpisala, kar pa ji ni v ničemer zmanjševalo veljavnosti, in se čudil na amorfno odzivanje predhodnika von der Leynove na čelu Evropske komisije, Junckerja, ko je ponavljal in ponavljal poziv obema stranema k implementaciji razsodbe, celo ko jo je bila Slovenija že povsem uveljavila. Da bi izrečno nagovoril Hrvaško k enakemu ravnanju, niti slučajno. Prevagalo je pač osebno prijateljevanje s hrvaškim premierjem Plenkovićem.

Zato sem bil vesel koraka, za katerega so se bili odločili prizadeti slovenski ribiči, prepričan v to, da bo ESČP razsodil njim v prid in s tem končno dopovedal Hrvaški, katera je bila meja na morju s Slovenijo, ki je mednarodno veljala.

Vzel sem si čas in podrobno prebral razsodbo ESČP. Da se je izreklo za nepristojno ocenjevanja veljavnosti in pravnih posledic arbitraže - pazimo: globe so ena od pravnih posledic - me ni pretirano začudilo in sem takoj pomislil, da je bilo za tovrstno odločanje morda bolj pristojno Sodišče Evropske unije, toda v nadaljevanju sprejme tezo Hrvaške, da je po njenem pravu »meja jasno določena in da zato pritožniki ne morejo trditi, da niso vedeli, da bo njihov vstop v sporne vode imel za posledico manjši prekršek in s tem izrečeno kazen«. Pri tem utemeljevanju sodišče zabrede v dve kontradiktornosti: s priznanjem Hrvaški, da ima po svoji zakonodaji mejo »jasno določeno« - mimogrede enostransko! - dezavuira arbitražo, s čimer negira prvotno trditev, da ni pristojno ocenjevanja njene veljavnosti in pravnih posledic. Obenem prizna, da so ribiči vstopili v »sporne vode«, s čimer demantira »jasno določeno« mejo.

A najhuje je, da ne upošteva dejstva, da ribiči lovijo v vodah, ki so po slovenski zakonodaji, ki izhaja iz implementacije arbitražne odločbe, »jasno določene« kot teritorialno slovensko morje.

Čeprav ne vidim jasnega izhoda iz vse te pravno-politične kolobocije, ki nam jo je dodatno zakuhala prejšnja Janševa vlada, ko je dovolila, ne da bi niti poskusila preko Evropske komisije ali Sodišča EU, ustaviti ter odložiti vso zadevo, da sta se Hrvaška in Italija dogovorili o razdelitvi Jadrana v njuni ekonomski coni, s čimer je ostala Slovenija brez »junction-a«, oz. neposrednega stika ali povezave z mednarodnimi vodami, Vlado pozivam, da v luči razsodbe ESČP in v duhu dobrega sosedstva, poišče s hrvaško dogovor o preklicu vseh kazni, tako našim kot hrvaškim ribičem, in sproži vse, kar je potrebno, da se o uveljavitvi arbitraže nekdo enkrat za vselej izreče, ali Sodišče EU, sicer pa VS OZN!