Plošča / Svojat: Ošili me modro

Trojec Svojat, katerega podstat ali baza je širša domača improvizatorska in splošna prostoslogovna »alter« scena, je prvič udaril z istoimenskim prvencem leta 2020. To se je izkazalo za izstopajočo potezo-zarezo v avantrockovskem, nowavovskem, obimpro, post-vsem-mogočem ... hrupnem početju v zadnji petletki pri nas. »Malovredno« druščino treh prekaljenih brkljačev, ki se že dolgo kalijo na domači improvizacijski in obče alternativni sceni, sestavljajo Vid – bobnarski oddelek izjemne ritemsekcijske delavnice bratov Drašler, član kar nekaj prelomnih duov, triov ... domačega postjazzovskega pejsaža, Ivo Poderžaj, ki je bas vihtel v bendih od Vi7K do Žoambo Žoet Workestrao in Borghesia, ter Andrej Fon, glasbeni multitasker in izjemni domisličar z referenčnimi poglavji iz Horde grdih, Olfamoža, Olfamoštva in nepreglednega mnoštva drugih ustrojev, projektov in hipnih postav. Poleg neštetih (ad-hoc) sodelovanj sta prav zadnja zasedba in še en mali big band, Oholo!, dve od stalnejših med neštetimi izmuzljivimi stičnimi točkami trojca.

Album Ošili me modro se začne primerno glasno, brez ovinkarjenja in dolgovezenja s šusom himne domačiji: »Državica, pa saj ti si v resnici moški ... s kurcem smo bili dojeni!« Spolna fluidnost malce drugače. Nadaljuje se s postrockovsko satiro, veliko nagradno igro ali kulturnim razpisom, pri katerem je glavna nagrada potovanje v Razdrto. Ko bi bil vsaj vzpon na bližnji Nanos, ampak ne, zadovoljiti se moramo z mogočnostjo Razdrtega.

Potem pride posnetek z naslovom v podobi ene izmed elegantnejših besed našega jezika »Špicelj«, pa napihljivi stric, pa mi-vi iz prihodnosti ...

Jezikovno torej Svojat sledi značilnim domislicam avtorja besedil, za katere lahko suvereno rečemo, da gre za že ustaljeno formo »fonizma«. Kadar se dotaknejo meja absurda – bolj zaradi humorja, paradoksalnih besednih zvez, naključne natančnosti kot zaradi sloga – še najbolj pa zaradi domiselnih nesmislov malce spomnijo na nule i ništice Daniila Harmsa, a so bliže (zgodovinsko in izrazno) raznim zappaizmom.

Glasbeno pa trojka v spomin prikliče tudi pisano pobezljani vrtiljak hrupa skupine Primus, ki se vrti okoli frenetičnih basovskih gruvov, ali če strgamo bližje po zgodovini, spominja na uglašeno razštelano razigranost benda 2227. Svojat sicer v tem gruvu ne vztraja dolgo, iz njega stalno izstopa, se vrača, pa spet izstopa – v prostor svobodnjaškega, pa hrupnega, pa pritajeno piskajočega, pa kaotičnega, melodičnega, strukturiranega, podrtega, sesutega ...

Ošili me modro je radikalno nemirno in stalno trzajoče potovanje do Razdrtega in naprej do vrtač absurda, ki se včasih vali čez mogočne zvočne balvane, drugič jih po poti preprosto šili in razbija. Svojat je svoje vrste ž’vad.