Propadanje kulturnega spomenika

V središču Ljubljane imamo spomenik. Državljani Slovenije ga imamo v lasti 52 odstotkov, v našem imenu pa z njim upravlja ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Tisti, ki stanujemo v Ljubljani, imamo v lasti še preostalih 48 odstotkov spomenika; v našem imenu ga upravlja mestna uprava. A ker je Ljubljana tudi del države, imamo torej državljani v lasti celoten spomenik. Spomenik, ki vidno in nezadržno propada.

V spomeniku še iz časov, preden je to postal, domuje in deluje šola. Že približno tri četrt stoletja. Ustanovljena je bila kot Šola za umetno obrt. Danes je to Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, verjetno šola, ki se lahko pohvali, da se je v njej šolalo največje število Prešernovih nagrajencev. Torej bi tudi šolo lahko opredelili za svojevrsten spomenik. In šoli prav tako grozi, da že v kratkem ne bo imela dovolj prostora za delovanje, kar bi ob najslabšem razvoju dogodkov lahko celo ogrozilo njen obstoj.

Kako je torej prišlo do tega, da smo sredi na videz cvetočega mesta priča propadanju kulturnega spomenika in velikanskim težavam pomembne kulturno-vzgojne institucije?

Govorimo seveda o Križankah. Zgodovino poznamo. Nekdanji samostan, po vojni nacionaliziran, država nameni srednji šoli. Prenovo zaupa arhitektu Jožetu Plečniku, ki skupaj z mladim konservatorjem Nacetom Šumijem in asistentom Antonom Bitencem ustvari svojo zadnjo večjo mojstrovino. Že v petdesetih letih na nekdanjem samostanskem vrtu začne delovati tudi Prireditvena poslovalnica »Festival«. Šola in Festival se počasi razvijata ter razmeroma uspešno delujeta in sobivata. Ker so termini delovanja obeh smiselno kompatibilni, do večjih nesoglasij ne prihaja. Stvari se resno zapletejo, ko mesto leta 2006 dobi novega župana – uspešnega menedžerja, ki ga je takratna politika ravno odstranila iz vodstva Najboljšega soseda. V novem županu dobi neomajno oporo brezkompromisno ambiciozni direktor Festivala Ljubljana (ki bo prihodnje leto praznoval že trideseto obletnico vodenja te javne institucije). Slednji glede na svojo razgledanost in svetovljanskost kulturo razume presenetljivo ozko, kar se kaže v njegovem nespoštljivem odnosu do kulturnega spomenika, ki ga odlično ilustrira v vseh pogledih sporna nova streha nad letnim gledališčem.

Mestna občina, pod katero sodi Festival Ljubljana, je že leta 2007 tožila državo za lastniški delež v Križankah. Sicer le navidezen antagonizem med mestom in državo je kulminiral v absurdni sodbi okrožnega sodišča v Ljubljani leta 2010, ki je kljub podrobnim načrtom, s katerimi je šola dokazovala obseg prostorov, ki jih je že vse od ustanovitve redno uporabljala za svojo dejavnost in obsegajo okoli 85 odstotkov uporabnih površin objektov, v celoti prisluhnilo zahtevi Festivala Ljubljana za vpis lastnine na 48 odstotkih prostorov. Takratnemu ministrstvu za šolstvo in šport, ki ga je vodil Igor Lukšič iz vrst SD, se na sporno sodbo ni zdelo vredno pritožiti. Prav ta sodba pa je razlog za vse sedanje težave.

Takratnemu ministrstvu za šolstvo in šport, ki ga je vodil Igor Lukšič iz vrst SD, se na sporno sodbo ni zdelo vredno pritožiti. Prav ta sodba pa je razlog za vse sedanje težave.

Od takrat namreč Mestna občina Ljubljana in Festival Ljubljana vztrajno zaostrujeta retoriko in povečujeta pritisk na šolsko ministrstvo, današnje ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, s ciljem končne rešitve, ko naj bi lastništvo Križank prešlo v polno last mesta.

Zdi se, da je šola potisnjena v brezizhodno situacijo. Festival hoče zasesti delež prostorov, ki naj bi mu skladno s sodbo pripadali. Ob tem samovoljno določa, katere prostore potrebuje za svoje delovanje. Če bo pri tem uspešen, šola ne bo več imela dovolj ustreznih prostorov za izvajanje pouka. Projekt nove šole, ki bi rešila njeno prostorsko stisko, je šele v zgodnji fazi priprave podrobnega občinskega prostorskega načrta. Ob upoštevanju vseh postopkov, potrebnih za njeno izgradnjo, in ob predpostavki, da ima država predvidena sredstva, potrebna za investicijo, bo do izgradnje preteklo še najmanj pet let.

Če bo Mestna občina Ljubljana še naprej pogojevala dogovor o začetku obnove Križank z vsaj delno selitvijo šole v prostore, ki jih še ni, bo kompleks še naprej nezadržno propadal in utegne kmalu postati nevaren za uporabo. Potek dogodkov spominja na taktiko najbolj brezobzirnih nepremičninskih špekulantov, ki jo lahko opazujemo v številnih spomeniško varovanih predelih Ljubljane, kjer stare vile, ki jih novi lastniki prepustijo propadu, nadomeščajo predimenzionirani vila-bloki.

Lahko bi rekli, da so bili dobri odnosi in uspešno sodelovanje med sedanjo vlado in ljubljanskim županom pričakovani. Je pa pasivnost in servilnost ministrstev, ki sta v reševanje Križank neposredno vpleteni, vseeno presenetljiva in zaskrbljujoča.

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje očitno ne razume specifike izobraževalnega procesa Srednje šole za oblikovanje in fotografijo. Za šolo, ki vzgaja prihodnje vizualne umetnike, je seveda bolj kot to, da prostori, v katerih poteka učni proces, ustrezajo zakonsko predpisanim standardom, pomembna njihova kulturno-zgodovinska vrednost in vpetost v prostor. Ne prepozna niti pomena bogate ustvarjalnosti mnogih generacij nekdanjih dijakov, ki prežema labirinte prostorov stare šole. Zato brez resnega nasprotovanja pristaja na to, da bo šola večino svojega programa iz Križank preselila na novo lokacijo v predmestju, ko bo to mogoče. Ali pa že prej, le da, kot se zdi, še nihče ne ve, kam.

Če je morda lounge bar v veliki čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice malo verjeten, pa hotel Mariott v Ravnikarjevi stolpnici TR2 in Four Seasons v poslopju Srednje elektrotehniške šole na Vegovi ulici ne bi bila več veliko presenečenje.

Ministrstvo za kulturo, v povezavi z zavodom za varstvo kulturne dediščine, vidi problem predvsem v nesporazumu med ministrstvom za vzgojo in izobraževanje ter mestno občino in se v reševanje problema ne želi aktivno vključiti. Ne prepoznava nujnosti takojšnjega začetka sanacije propadajočega spomenika, ki bi ga lahko kot njegov skrbnik zahtevalo in spodbudilo s financiranjem izdelave konservatorskega načrta. Ta je namreč predpogoj za začetek procesa sanacije in kljub prizadevanjem Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki je bila v njegovo izdelavo pripravljena vložiti lastna sredstva, še ni bil niti naročen. Na ministrstvu se brez dvoma zavedajo, da arhitekturni spomeniki niso le stavbe, ampak tudi program in dejavnosti, ki v njih in njihovi okolici potekajo. Zato je nenavadno, da ne zahtevajo nujne ohranitve šole v Križankah, ki so prav zaradi njej namenjene prenove postale spomenik državnega pomena. O nenačelnosti ministrstva in velikem vplivu župana Mestne občine Ljubljana na ukrepe vlade Republike Slovenije priča tudi odločitev ministrstva za kulturo, ki je zavrnilo vračilo križniške cerkve v sklopu kompleksa Križank križniškemu redu v naravi, ob tem ko država cerkvi v denacionalizacijskih postopkih še vedno vrača obsežna zemljišča in gozdove.

Na koncu je seveda treba omeniti Mestno občino Ljubljana, ki vztrajno zanika gentrifikacijo, čeprav ta resno ogroža prihodnost mesta. Selitev funkcij, ki zagotavljajo vitalnost mesta, iz centra na obrobje namreč že povzroča praznjenje mesta ter postopno uničuje njegovo posebnost in avtentičnost.

Preobrazba Križank v kulturno središče brez motečih dijakov, za kar si brezkompromisno prizadeva Festival Ljubljana, bi pomenila, da bo pomemben kulturni spomenik in z njim eden zanimivejših delov mestnega središča resnično živel le še v času prireditev. Župan, avtokrat, obkrožen s spretno izbranimi, sposobnimi, poslušnimi, a nenačelnimi sodelavci očitno ni sposoben razumeti delovanja sodobnega mesta v vsej celovitosti. Njegov diktat, ki deluje brez nujno potrebnih državnih omejitev, je za skladen razvoj mesta skrajno škodljiv.

Če je morda lounge bar v veliki čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice malo verjeten, pa po kulturnem centru Križanke hotel Mariott v Ravnikarjevi stolpnici TR2 in Four Seasons v poslopju Srednje elektrotehniške šole na Vegovi ulici ne bi bila več veliko presenečenje.