»Zdi se mi neverjetno, kako normalno je bilo takrat teči v šolo, medtem ko so padale bombe«

"Danes si ne morem predstavljati, da bi svojega otroka poslala v šolo, sama pa šla v službo, vedoč, da lahko kdo od naju na poti umre. Zato se mi zdi neverjetno, kako normalno je bilo takrat teči v šolo, medtem ko so padale bombe. Prilagodili smo se novi normalnosti in v njej živeli naprej. To nam je dajalo moč. Ob tem smo razvili neke vrste zaščitni faktor: še vedno smo hodili v šolo, našli mesta za srečanja s prijatelji, za igro, se naučili peči torte brez sladkorja in jajc. Na to se večkrat spomnim, v različnih situacijah."

(Amina Krvavac, izvršna direktorica Muzeja vojnega otroštva v Sarajevu, v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo, o tem, da je bila prvotna ideja muzeja, da bi otroštvo, ki ga je prizadela vojna, predstavili v vsej njegovi kompleksnosti)