Plošča / Camila Cabello: C,XOXO

Internet je letošnje poletje zaradi vseprisotnosti odličnega albuma Brat (bodite pozorni na radioaktivno zeleno barvo!) britanske pevke Charli XCX krstil za »brat summer« – pamževo poletje oziroma poletje razvajenke, ki je kot nekakšna protiutež utrujajoči monokulturi »swiftijev« minulih poletij. Hajp je resničen! Tako zelo, da se je ameriška zvezdnica Camila Cabello, ki se je svetu leta 2019 predstavila z globalnim superhitom Señorita s Shawnom Mendesom, odločila zajahati »brat val«.

Camilo Cabello smo doslej poznali kot pretežno baladno razpoloženo vzornico mladih deklet, ki se je izogibala pregovorni razuzdanosti in prostaškosti popa. S ploščo C,XOXO je pevka začrtala novo ero, ki se, ne po naključju, neposredno navdihuje pri glasbi in imidžu Charli XCX. Že na začetku promocijskega cikla je bila obtožena neizvirnosti, celo plagiranja, od uporabe VHS-estetike in plesnih koreografij v jeklenih konjičkih do komada I LUV IT, ki zveni sumljivo podobno komadu Charlie XCX I Got It (2017). Radikalna reinvencija ni v popu sicer nič novega. Madonna, Beyoncé, Taylor Swift … Vsa velika pop imena čutijo potrebo po osvežitvi svojega izraza in branda. A redko se menedžment drzne tako nonšalantno sklicevati na delo in podobo neke sodobnice. Camila Cabello, po novem (pre)drzna in nepoboljšljiva »party girl«, želi biti nekakšna »brat« za mlajšo generacijo, saj je občinstvo Charli XCX večinoma milenijsko, zrelejše in praviloma bolj sofisticirano.

Na papirju vse zveni super, a težava albuma C,XOXO je v tem, da je zaradi očitne preračunljivosti precej neprepričljiv. Temelji na ideji drznega, celo eksperimentalnega popa, a ultimativno učinkuje kot korporativna vizija tega, kar naj bi hyperpop kot ohlapna žanrska oznaka pomenil. Imamo sicer jasne reference na klubsko muziko in karikirano rabo avtotuna, pa tudi za zeitgeist značilno kratke komade pod dolžino treh minut. Toda pogrešamo bolj žmohtno in izstopajočo produkcijo, ne pomagajo niti gostovanja znanih imen à la Playboi Carti, Lil Nas X in Drake, ki se sicer v komadu HOT UPTOWN še razmeroma dobro odreže. Na drugi strani nam v skladbi DREAM-GIRLS servirajo reggaeton brez pravega seksapila, v klavirski baladi B.O.A.T. in psevdokantavtorski pesmi Twentysomethings nas silijo k zehanju, diskoidni pop komad Pretty When I Cry pa deluje kot poceni verzija Due Lipe. Še najbolj slogovno izstopajoč je komad Channel No. 5 s prijetno melanholičnim klavirskim motivom in nenavadno strukturo, ki pa je vse preveč očitno Charli XCX-ovski, da bi to gladko spregledali.

Album želi izžarevati neko avro hiperaktivnega, razigranega, ne povsem sredinskega popa postinternetne dobe, a mu zmanjka pravih zamisli, pa tudi močnejša celostna vizija, da bi na koncu lahko ponudil kaj več kot kopico singlov.