Film / Anselm

zelo za

Spomini na nemško nezavedno.

Wim Wenders je dve leti snemal Anselma, 3D doku o nemškem konceptualnem slikarju in kiparju Anselmu Kieferju, rojenem leta 1945, ko je Nemčija obležala v ruševinah in sramoti, obsojena na smrt in denacifikacijo. In Kiefer Nemčiji ni nikoli pustil, da bi pozabila, da je leta 1945 obležala v ruševinah in sramoti, obenem pa ji tudi nikoli ni pustil, da bi pozabila, zakaj je leta 1945 obležala v ruševinah in sramoti. Svoje slike je nekoč sežgal, da bi ustvaril repliko holokavstnega mesa in pepela nacističnih koncentracijskih taborišč, spet drugič pa je razstavil Okupacije, fotografije, ki prikazujejo, kako z iztegnjeno roko nacistično salutira na evropskih lokacijah, na katerih so nacisti zagrešili hude zločine. A že njegove instalacijske skulpture belih ženskih poročnih oblek, ki jih vidimo na začetku (njegov francoski atelje/muzej/projekt v Croissyju je tako velik, da se mora po njem prevažati s kolesom), so tako mučne, morbidne, kot da so relikti neke vojne, kar tudi so – kostumi dolge fašistoidne patriarhalne vojne, v kateri so bile ženske demonizirane in nevidne.

Ko z metalcem ognja dokončuje svoja enormna platna, je jasno, da ima ta metalec ognja nacistični spin. In ko naslika vangoghovske sončnice pozimi, je to Van Gogh leta 1945 – sončnično polje izgleda kot vojaško pokopališče. Kaj pa album slik možganov pronacistčnega filozofa Martina Heideggerja, ki jih popade in požre rak? Poet Paul Celan ga je nekoč obiskal, v upanju, da mu bo povedal, zakaj je kolaboriral z nacisti, a Heidegger je molčal.

Tudi Nemčija je po vojni obmolknila. In seveda, tudi Wenders, prav tako rojen leta 1945, je obmolknil – snemal je road movieje, nemške travme, holokavst, nacizem, tretji rajh, nemško preteklost pa potlačil. Vedno je bil tako visoko nad Berlinom, da ga ni mogel arheološko prekopati. Kiefer, kontroverzen in nevaren, »mojster subtilne iritacije«, je razbijal to nemško kolektivno amnezijo, to veliko zaroto molka, te tabuje. »Ko se postavim pred svojo sliko, ne rečem, da sem antifašist, ker bi bila to žalitev za vse tiste, ki so bili med vojno res antifašisti.« Njegove osupljivo brutalne multimedijske umetnine – metafizični spomini na nepredstavljivost in neizrekljivost – so videti kot sikstinske kapele nemškega nezavednega. Umetnost je igranje s časom. Kiefer to ve. Wenders, daleč od Buena Vista Social Cluba in Pine, ga le opazuje – brez komentatorjev in interpretov, brez besed. Arhivski posnetki ruševin, med katerimi se je leta 1945 rodil, povedo vse. (Kinodvor + art kino mreža)

2gvOgHB4TUU