Knjiga / Vladimir Nabokov: Kralj, dama, fant

+ + + +

Preskočiti razred

Franc iz romana, ki se v poimenovanju igralnih kart skriva pod »fant«, se poln gnusa in strahu odpravlja od doma v službo k stricu v metropolo in tam se pokaže njegova povzpetna narava: ker težko, tudi sam začetnik v potovanju, zato toliko bolj namazan s predsodki in gnusom vseh vrst, trpi sopotnike, se odloči in prestopi v drugi razred. Tam je vse drugače, ženske privlačne, možaki uglajeni, pri čemer ima še dodano srečo, saj sta njegova sopotnika v kupeju ugledni in uspešni stric in njegova prelestna nadčedna, če že ne tudi čednostna žena. Franc je pečen, že vnaprej pripravljen slepo slediti njenim pričakovanjem, ki jih potem podkrepi še z meseno avanturo in zahtevo po eliminaciji tekmeca.

Nabokov je romanček napisal ob obisku Nemčije konec dvajsetih let prejšnjega stoletja, poudarjeno kot opereto, kot veseloigro, v kateri pridejo do izraza – lastno komedijskemu pretiravanju in napihovanju – predvsem prenapete značajske lastnosti v odnos zapletenega tria. Franc je poudarjeno podeželan, rahlo štorast, vendar s težnjo po napredovanju in obvladovanju manir, ki jih za delo prodajalca v stričevi veleblagovnici potrebuje, malce tudi ljubezensko zaslepljen in upogljiv. Dama je manipulantska in v svojih zahtevah brezmejna in nepotrpežljiva, ljubimca si omisli tudi, ker se ji bodo, je prepričana, kmalu pojavile gubice in bo potem vsega konec. Kralj, njen mož, se pretirano ukvarja z veletrgovino in ga zanimajo predvsem mehanični ljudje. Ravno ta mehaničnost, po Bergsonu gonilo smešnega, je potem dobesedno prenesena na ravnanje in rezoniranje vseh treh in Nabokov, tudi sicer duhovit pisec, kar dokazuje recimo sofisticirani roman Bledi ogenj, se prav nič ne obregne ob stanje tik pred vzponom nacizma. Socialno okolje ni problematizirano in tudi Frančevo povzpetništvo je bolj stvar odnosa med podeželani in tistimi bolj nobel iz prestolnice. Nabokov tako v romanu Kralj, dama, fant preigra tipični ljubezenski trikotnik, v katerem je vedno eden odveč, v katerem prihaja ob valovih slabe vesti tudi do spoznanja, da je treba zadevo vzeti v roke – in tokrat je to pištola vžigalnik pa struparski priročniki in vse, kar je dostopno pregreti vodji gospodinjstva. Hkrati se Nabokov kot v svojih po ženskah naslovljenih romanih, potaplja v svet patologije, ki jo prinaša zaljubljenost, v notranja opravičila za neopravičljivo početje in hotenje. Roman tako beremo kot lahkotno, vendar elegantno izpeljano vajo v slogu, ki je kasneje omogočila tisto artikuliranost pisave, značilno za avtorja; kot je skoraj tipično, da model, iz katerega se žanrsko napaja, tokrat ni prepoznaven ali v ospredju. Pri Bledem ognju je to nedvomno smešenje poskusov literarne hermenevtike in interpretacijskih prikrajanj.