Plošča / Jack White: No Name

+ + + +

KGLW (iz sosednje recenzije) se rockerskih tropov sedemdesetih let loteva s polno malho milenijske samoironije, težkokategornik garažnega rocka pa na svoji šesti studijski plošči dokaj sorodne estetike obravnava z vso resnostjo čistokrvnega purista. Kakor tudi pritiče nekomu, ki se je na začetku tisočletja, ko je bil še polovica dua The White Stripes, proslavil kot preroditelj »klasičnega rockovskega zvoka«. Tudi njegova prva solo albuma, Blunderbuss (2012) in Lazaretto (2014), lahko uvrstimo med redke presežke minulega desetletja, ko je mainstreamovski rock ob prevladi hiphopa, trapa, elektronike in poptimizma bolj ko ne životaril (in se pravzaprav nikoli ni zares pobral). Ob naslednjih treh izdajah, predvsem zadnji eskapadi v folk rock vode z albumom Entering Heaven Alive (2022), se je obrnilo precej manj glav. O njem smo pogosteje brali v drugih kontekstih, predvsem o njegovi vlogi šefa tovarne vinilk, lastnika ploščarn in založnika, skratka, poslovneža.